
Danaja veselo praznuje s sestrico in sestričnami, nakar se praznovanju pridruži hčerka mamine šefice, 14-letna Doris, ki se ji zdi vse preveč otročje. »To je tako dolgočasna zabava,« godrnja in predlaga Danaji, da bi vzeli »tabletko, s katero je vse bolj zabavno«. Danaja sprva okleva, nato pa le pristane na to. Starejši dekleti skrivaj pojesta drogo ter se kmalu kar treseta od smeha, le da Danaja nato izgubi zavest. Na srečo pomoč prispe pravočasno, toda ena lekcija ne zadostuje. Danaja in Doris začneta zahajati v diskoteko, v igro pridejo ples, fantje in droge. Staršem se niti sanja ne, v kaj sta se spustili njihovi hčerki, dokler ni že skoraj prepozno. Kako prepoznati stisko mladih in jim pomagati, da ne zapadejo v odvisnost? To je vprašanje, ki ga zastavlja predstava. »Ponosna sem, da so dekleta znala zaigrati igro s težavno tematiko. Všeč mi je, da se dobro razumejo in gledajo druga na drugo. Tema se mi zdi zelo aktualna. Delam kot socialna delavka in spremljam ravno take družine, ki se soočajo z odvisnostjo. Važno je, da je mama vedno v dobrem stiku z otrokom in da je med starši in otroki vzajemno zaupanje. Poglavitni razlogi za jemanje drog so iskanje samega sebe in vpliv vrstnikov. Tema se skriva in starši včasih nočejo videti, da nekaj ni v redu,« je povedala mentorica Roswitha Stern. »Pri delu z dramsko skupino me veseli, da so delavni, zanesljivi in radi napredujejo. Tudi pri tej težki temi sem želela posredovati optimizem, da je za vse moč najti rešitev,« pravi režiserka Gašperčič.
V dramski skupini sem že pet let. Igra mi je bila zelo všeč. Moja vloga je bila Eliza, Danajina sestrična. Najbolj všeč mi je bila scena »Danajin rojstni dan«, ker tam tudi plešemo. Sporočilo predstave je, da se ne sme jemati drog in biti preveč na telefonu, ker to ni dobro. Starši morajo paziti na svoje otroke in tudi starejši otroci na mlajše.Zelo rada nastopam z našo dramsko skupino, ker so to moje prijateljice, sestrične in sestra.
Letošnja predstava mi je bila dobra, uživala sem v svoji vlogi Danajine zaskrbljene mame, ker sem jo lahko zelo čustveno odigrala. Nisem prepričana, če je bila tema tako dobra za starostno skupino, ampak vseeno je važno, da se nagovori to temo, ker se dogaja v vsakdanu in se to, kar se je zgodilo Danaji v igri res lahko zgodi vsakemu, če postane odvisen. Mislim, da je v družbi kar dosti odvisnosti od alkohola in nikotina, tudi že v moji starosti. Ne poznam nikogar, ki bi bil odvisen, vem pa za primere, ki so poskusili.
Obiskujem prvi razred Slovenske gimnazije v Celovcu. V gledališki skupini Šentlipš sem že štiri leta. Letošnja predstava mi je bila fajn. Najbolj všeč mi je bilo, da nam je šlo dobro od rok, da smo vse dobro znale. Ni se nam bilo težko naučiti besedila, pesmi in plesov. Igrala sem Milico, Danajino sestrico. Zelo se je ustrašila, ko je njena sestra začela jemati droge. Mislim, da ta predstava ni za majhne otroke.
Najbolj zabaven del predstave mi je bila terapija. V vlogi terapevtke sem se počutila zelo dobro, ampak je bilo tudi težko, ker sem morala tako strogo gledati. Letošnja tema predstave so bile droge in najprej sem pomislila: »O, kako bomo pa to odigrali?« Težko se mi je zdelo, kako to prikazati majhnim otrokom, ampak potem je šlo. Ne poznam nikogar, ki jemlje droge. Če pa bi izvedela, da prijateljica to počne, bi jo vprašala zakaj in ji rekla, naj neha. Povedala bi staršem in jih prosila za pomoč.
Iz rubrike V žarišču preberite tudi