Tudi mladinska gledališka skupina NeNavadni v Šmihelu je kljubovala težjim razmeram zaradi covida-19 in na oder postavila zrelo igro, ki se dogaja v letih, ko je zorenje najtežje.
Šmihel Pride obdobje, ko starši postanejo naporni. Ko njihovo sitnarjenje preseže vse meje dobrega okusa in njihovo vedenje postane samo še nerodno. Ko se zdi, da samo še nasprotujejo in navsezadnje na skrivnem pripravljajo nekaj nezaslišanega. To obdobje se imenuje puberteta.
Mladinska gledališka skupina NeNavadni Katoliškega prosvetnega društva Šmihel je v svoji letošnji predstavi pod drobnogled vzela zaplete v tistih letih, ki mladini kar naprej parajo živce. Staršem pa menda tudi. Dramatično komedijo na tanki meji med grozljivko, znanstveno fantastiko in absurdom z naslovom Mulci proti doktorju so premierno uprizorili minulo soboto v farni dvorani v Šmihelu.
Začela pa se je zgodba v Šmihelu tako, da mala sestra Zoja na klavirju zaigra Claydermanovo Ballade pour Adeline in je seveda pohvaljena, veliki brat Erazem pa spet samo okaran zaradi bogve kakšnih grehov. In ko da to ne bi bilo že zadosti, se starša nekam skrivnostno odpravljata. Kakšno zaroto le imata v načrtu? In nista edina. Očitno so v nečedne posle vpleteni tudi drugi starši. Otroci, oprostite, mladinci, saj so že v najstniških letih, se detektivsko podajo na sled – seveda s sodobno tehnologijo prisluškovanja. In kaj slišijo? Da jih doktor Zloba očitno hoče uničiti. Da bi dogodke zatrli že v kali, mladina s časoplovom odpotuje v preteklost, da bi očeta Leopolda, ki ga sumijo, da je doktor Zloba, »popravili« v njegovi mladosti. Zasliši se uvertura v Straussovo »Tako je govoril Zaratustra,« odnese jih pa kar 30 milijonov let nazaj, kjer srečajo neandertalca. Zapletov v zgodbi torej ne manjka, razpleta pa tudi ne. Strah ima velike oči, pravijo, puberteta očitno tudi. In domnevna zarota se izkaže kot presenečenje.
Komedijo Janeza Remškarja Mulci proti doktorju Zlobi je režiserka predstave Alenka Hain nekoliko prilagodila, tendenca je ostala enaka – gre za zgodbo o nesporazumih med generacijama otrok in staršev v obdobju odraščanja, ko se tako eni kot drugi počutijo povsem nerazumljeni. Šmihelska skupina NeNavadni (Anja Cerar, Anna Reichmann, Jan in Luka Krivograd, Julian Tomažej, Klemen Pečovnik, Magdalena in Hannah Mödritscher, Noelle Winkler in Viktoria Šumnik) ima za sabo že nekaj let gledališke šole pri Hainovi, rezultat je na odru povsem očiten. Ustvarili so dinamično, živahno igro, znali so zapolniti prostor in se hitro odzivati drug na drugega, dober govor so odlično dopolnili tudi s spretno uporabo kretenj. Z letošnjo predstavo so ohranili in verjetno še izboljšali svojo igralsko kondicijo kljub covidu-19 – ker niso mogli na gledališki seminar v Ankaran, so se na novo sezono pripravili doma na Breškem jezeru. Odlično pripravili.
