Odlična igra ekipe štirih mladih igralcev ter kontroverzno besedilo sta zaznamovala letošnjo premiero mladinske gledališke skupine SPD Bilka iz Bilčovsa.

Šentjanž Simona Semenič velja za najbolj radikalno aktualno slovensko dramatičarko. Letošnja prejemnica nagrade Prešernovega sklada s področja gledališča, dobitnica treh Grumovih nagrad, performerka in režiserka vsekakor ne piše všečnih besedil. Določen del slovenske javnosti jo odločno odklanja. Določen del pa izjemno ceni. Mladinska gledališka skupina Slovenskega prosvetnega društva Bilčovs je za letošnjo predstavo izbralo njeno besedilo Mi, evropski mrliči. Premierno so ga uprizorili v petek, 16. novembra, v k&k centru v Šentjanžu.

Besedilo kot izhodišče predstave vsekakor ni bilo enostavno. Režiser bilčovške predstave Sebastjan Starič je osnovno besedilo temeljito oklestil in ga priredil za štiri igralce. Dopolnil pa ga je z glasbo, ki jo je izbral oziroma posebej napisal Dejan Došlo. Na začetku predstave tako zadoni zmagovalna pesem z Evrovizije leta 1990 Insieme: 1992, ki jo je pel Toto Cutugno, igralci pa se na oder primajejo kakor pohabljenci. Simbol za invalidnost Evrope? Prispodoba za nezmožnost poenotenja stare celine, o čemer v zanosu velikih sprememb pred slabimi tremi desetletji poje Italijan?

Tekst Semeničeve sicer ni klasična gledališka zgodba, rdeče niti ali nekakšne pripovedi ni, bolj gre za nametane podobe, fragmente, kritična izpraševanja. Avtorica pri tem močno poseže po prostaškem govoru, ki je sicer za večino v osrednjem slovenskem prostoru povsem vsak-danji. Prav to vsakdanjost naj bi predstava, sodeč po gledališkem listu, tudi prikazala, »vsakdanje težave. Vsakdanje ravnanje s svojim življenjem. S svojimi željami. S svojimi potrebami. S svojimi naklonjenostmi.« Pa cilja tudi na impotentnost Evrope? Zdi se, da močno. Čeravno si evropsko nemoč različni tabori razlagajo po svoje. Mogoče kot nemoč, da se ubrani »prišlekov iz nekompatibilnih kultur?« Ali pa nesposobnost, da drugačnost vključi in jo posvoji?

A medtem ko gledalec ob besedilu in prizorih nemalokrat obnemi in išče razlago za prikazano, nikakor ne more mimo tega, da se navdušuje nad igro mladih Bilčovščanov – Ane-Marije Ogris-Martič, Leonarda Krušica ter Erika in Roka Selana. Izjemna interakcija, močen izraz, jasna odrska prisotnost, skrajno telesno razdajanje. Odlično, zares. Edina pripomba gre, mora iti, na občasno nerazločno izgovorjavo.

Mladinska igralska skupina SPD Bilčovs pa svojih igralskih spretnosti ni pokazala šele letos. Z lanskim Pasjim dnevnikom so zmagali celo na festivalu sodobnih umetnosti mladih Transgeneracije. Na prihodnjih Transgeneracijah bodo za nagrado nastopili z letošnjo predstavo Mi, evropski mrliči 15. aprila kot uvod v festival v Linhartovi dvorani s 500 sedeži.