Potomci pregnanih počastili vrnitev

25.9.2025 Celovec Klagenfurt Sebastjan Trampusch

Zveza slovenskih pregnank in pregnancev je v nedeljo, 21. septembra, vabila na prireditev ob 80. obletnici vrnitve pregnanih.

To je prva prireditev, ki v središče postavlja vrnitev pregnank in pregnancev v domovino. Današnjo prireditev oblikujejo izključno potomke in potomci pregnanih in upornikov. Ob današnji svečanosti se udeleženci spominjajo tudi vseh preminulih pregnanih in pregnancev, sta uvodoma povedali predsednici društva Mirjam Zwitter Šlemic in Eva Hartmann. Pozdravili sta tudi nekaj navzočih pregnancev.

Še pred tem so si obiskovalci prireditve v preddverju dvorane lahko pogledali obnovljeno razstavo »Pregon koroških Slovencev 1942«. Oblikovala jo je Mirjam Resztej, vnukinja Angele Resztej, ki je bila med vojno pregnana skupaj z Boštjanovo družino iz Tuc. Na razpolago pa je bil tudi ponatis istoimenskega zbornika, ki sta ga uredila Brigitte Entner in Avguštin Malle. Po slavnostnem govoru Katje Gasser (odlomke objavljamo desno) je na odru sledil gledališko-glasbeni performans, pri katerem sta za režijo in dramaturgijo odgovarjali Julija Urban in Ana Grilc.

Na odru sta bili postavljeni umetnini Rezi Kolter in Alberta Mesnerja.

Besedilo je bilo napisano prav za nastop. Nastopajoči Lea Tomažej iz Strpne vasi, Jasmin Osojnik iz Lepene, Vera Sadjak iz Pliberka, Marco Tolmaier z Radiš in Pavel Zablatnik iz Bilčovsa so upravičeno poželi mnogo aplavza.

Ganjen je bil tudi zastopnik dežele, predsednik deželnega zbora Reinhart Rohr, ki se je opravičil pregnanim in povedal, da so koroški Slovenci del Koroške.

Anica Wurm Olip se je rodila v taborišču Aichach(82)

ŠkocjanSt. Kanzian am Klopeiner See

Ta prireditev je bila odlična in zelo čustvena. Ko to slišim, se vrnejo bolečina in spomini na mamine pripovedi. Ko sem se rodila, so me dali v kartonasto škatlo in rekli, da sem življenja nesposobna, po nemško »lebensunfähig«. Pomembno je, da se ljudje spominjajo in da se to pokaže tudi javno, kot danes na odru. To je prvič, da je bilo tako organizirano, in res je bilo ganljivo. Želim si, da bi bilo takih dogodkov več. Pozabiti nikoli ne moreš, kot je povedala današnja slavnostna govornica, pa ti stvar ostane v kosteh. Napisala sem knjigo »Rojena na kraju smrti … in preživela«. Knjiga mi je pomagala obdelati to, kar se je naši družini zgodilo.

Reginald Vospernik, izseljen kot 5-leten otrok(88)

PodravljeFöderlach

Nekdo mi je rekel, da je bilo to hrana za dušo. In res, to je bila hrana za dušo. Tudi za mojo. Ko greš že čez devetdeseto leto, nas je vedno manj, ki smo priče tistega časa. To prireditev sem doživel zelo emocionalno. Takšne prireditve dalj časa delujejo v meni.

Spomini prihajajo. Starejši ko si, bolj obujaš spomine. Žena mi včasih reče: »Ti vedno živiš v preteklosti.« Ampak saj je res – preteklosti je več kot tistega kratkega časa, ki mi je še namenjen za življenje na tem svetu. Zaradi tega živim bolj v preteklosti kot v prihodnosti.

Take prireditve so važne, samo ne prepogosto, ker potem postane rutina.

Katja Gasser, potomka izseljene družine:

(…) Če se končajo vojne, to še zdavnaj ne pomeni, da je vojna konec. Uničevalno pri vojnah je nenazadnje, da delujejo v ljudeh naprej, preko generacij. Preteklost sedi v naših kosteh. Draga publika: vizualizirajte si to: preteklost sedi v naših kosteh. Drage dame, dragi gospodje: Preteklost ne mine, vdira v in po nas. Zavestno ali nezavestno. To dejstvo je v neštetih znanstvenih panogah že zdavnaj raziskano. V tem smislu smo vsi ranjeni, zaznamovani. Vsi prihajamo iz ruševin. (…)

(…) Moja mama je v Altdorfu pri Nürnbergu doživljala smrtne strahove.

Zgodilo se je, tako se spominjam njenih besed, da je mama izgubila ključ hišnih vrat. Ponoči se je tiho izmuznila iz hiše, da bi v temi iskala ključ, panična, da ga ne bo našla, tresoč se, da bi jo pri iskanju zasačili. Končno ga je našla. In povem Vam, drage dame, dragi gospodje, da ko o tem pripovedujem, ko se spominjam maminih besed, čutim otroško roko, ki tako močno drži ključ, kot da bi bil to življenje samo.

Moja mati si je včasih v Altdorfu pri Nürnbergu želela smrti. Večkrat mi je povedala, da je molila, naj na njo in na hišo pade končno kakšna bomba. Kot otrok, star 13 let, si je želela umreti.

Nasilje, ki ga je doživela pri družini Stich v Altdorfu pri Nürnbergu, je bilo predvsem duševno, je vedno dejala moja mati: duševno nasilje je bilo to, Katja, a razumeš, a me slišiš? Hišni gospodar je bil voditelj pasje čete, redno so prihajali gostje, moja mati pa je bila predstavljena kot človek druge kategorije: pustili so, da je pred očmi posmehujoče se družbe pometala pasje iztrebke. Družba se ja zabavala nad njenim strahom, ki se je pri tem kazal v celem njenem telesu. »Unsere Anna!« je vzkliknil gospodar. Ko je izrekla ta nemški stavek, se je mami vedno jokala. Nikoli »Unsere Anna!« ni rekla brez solz. (…)

(…) A se je družina Stich v Altdorfu pri Nürnbergu kdaj vprašala, kaj se je zgodilo z Ano Ogris? So se kdaj vsaj sramovali svojega vedenja? Po koncu vojne je bilo molčanje monstruozno – molčali so ljudje iz zelo različnih razlogov.

Nacizem bi se, draga publika, nikoli ne mogel razviti v tako pošastni masovni fenomen, če se ne bi toliko ljudi odreklo vsem moralnim načelom – kot so bili tisti v kuhinji v Altdorfu pri Nürnbergu, ki so sodelovali pri poniževanju moje matere, otroka – kaj, če bi eden od teh mož rekel: nehajte, to se ne počne! (…)

(…) Fašizem je nasprotje ljubezni: ljubezen spodbuja življenje, fašizem pa je usmerjen v uničevanje življenja. Imamo odgovornost, da ne dopustimo, da se pogled zoži, da se fašizem, da se totalitarizmi znova uveljavijo.

Zaključna misel, ki prihaja od Marice Bodrožić: »Die einzig gültige Gleichung ist die Menschlichkeit.« – »Edina veljavna enačba je človečnost.«

Objavljeni so odlomki iz govora.

Celoten posnetek govora je na novice.at/vrnitevgasser