Veter v grapah Korotana je bil zamišljen kot prispevek k spominskemu letu ob 100. obletnici koroškega plebiscita. Zaradi pandemije predstave ni uspelo postaviti na oder mestnega gledališča v Celovcu. Zdaj bo projekt zagledal luč na odru konec maja v Kulturnem domu Pliberk. Gledališki prvenec Martina Kuchlinga obravnava temna obdobja naše zgodovine, ki se jih letos spominjamo ob okroglih obletnicah. Z drugega zornega kota.

Korotan kot zibelka slovenstva, otožen, razseljen, 100 let zanemarjen, izničen in zasramovan od deželnih veljakov, prav tako spreminja svojo podobo kakor veter. Včasih neopazno, včasih s hudo zarezo, včasih šele pozneje vidno. Sto let je trajalo, da je dežela Koroška pokazala spoštljiv odnos do svoje slovenske narodne skupnosti in jo na široko vključila v obhajanje obletnice koroškega plebiscita. Slovenci smo dolgo ostali sami s travmo, ki se je začela po plebiscitu in se nadaljevala v naslednjih desetlet-jih.

Veter kot ena od štirih prvin – poleg vode, ognja in zemlje – je morda najmanj zaznaven od vseh, zapušča pa lahko zelo močno vidne in občutene sledove. Voda je vedno mokra, ogenj vedno vroč, zemlja vedno prisotna. Veter pa neopazno piha in s sabo nosi utrinke obstoječega, prinaša nov čas in preživeto potisne v zgodovino.

Igra na podlagi izbranih letnic, kot so čas plebiscita, vračanje pregnanih slovenskih družin na svoje domove po drugi svetovni vojni ali podiranje dvojezičnih krajevnih napisov pred 50 leti, premeri celo stoletje od razpada monarhije do sedanjega časa.

Dogajanje  temelji na treh za koroške Slovence prelomnih točkah v zgodovini 20. stoletja: na letu ljudskega glasovanja 1920, na letu vračanja iz pregnanstva 1945 in na letu ortstafelšturma 1972.

Projekt se je v dveh letih močno spremenil. Iz gledališke predstave je nastala performativna gledališka inštalacija. Čeprav se na prizorišču ne pojavlja v živo govorjena beseda, je v ospredje dogajanja postavljen človek, človek kot rezultat dogodkov, na katere nima neposrednega vpliva, človek kot usoda med mlinskimi kamni zgodovine 20. stoletja. Dogajanje ostaja fragmentarno. Utrinki bežnih trenutkov, ki so kdaj posledica neopisljivega trpljenja, kdaj izraz borbe in upanja v prihodnost in v pravilnost lastnih odločitev, kdaj pa samo odsev bolečine, osamljenosti, nemoči, nasilja.

Režiser Mihi Kristof-Kranzlbinder: »Dramaturško pa sem se odločil proti linearnemu časovnemu poteku in izbral zaporedje: 1945, 1972, 1920. Zdelo se mi je prav, da postavim začetek na konec, da ob koncu gledam na osamljenega mladega človeka, ki je leta 1920 na začetku svoje poti, hkrati pa vem, da ga je že pohodila zgodovina. Ker glede tega ni začetka in ne konca. Ker več kot sto let kasneje zdaj sedim tu, pišem, se čudim, kako hitro smo šli za sto korakov nazaj in vem, da je v naši neposredni soseščini v Evropi sleherni dan zopet zmletih nešteto življenjskih usod.«

Premiera v Kulturnem domu Pliberk bo v torek, 24. maja, ob 20.00. Ponovitvi bosta v sredo, 25. maja, ob 20.00. V četrtek, 26. maja, bo igra ob 11. uri.