
»Dobrodošli. Ura je štiri zjutraj. To je ura brez filtrov. Ura, ko postane jasno, kdo zares si - in za koga si se samo pretvarjal. Niste tukaj zaradi nagrade. Niste tukaj zaradi lajkov. Tukaj ste, ker ne spite. Ker ste ostali budni.« Gledališka predstava Budni ponuja vpogled v misli šestih mladostnikov ob 4. uri zjutraj, ki se znajdejo v virtualni igralni oddaji z voditeljem. V njej poskušajo ugotoviti, kdo ne bo pozabljen v algoritmu in kdo bo zdržal. Publika spozna fanta Oskarja, ki si želi biti poseben in hrepeni po tem, da bi ga nekdo »všečkal«. Preko pogovorov s sporočili se predstavita Tine in Jan, ki se spopadata z občutkom nezadostnosti ter se poskušata umakniti iz resničnosti - tudi če to pomeni osem ur za računalnikom in le tri izrečene stavke na dan. Dekle Ela ima težave s svojim videzom in si želi biti preprosto »dovolj«, medtem ko Maks zaradi svojega perfekcionizma meni, da si ne sme privoščiti nobene napake. Nenazadnje pa se potopimo v misli zaljubljenega Kristiana, ki se boji izpovedati ljubezen in zato v glasbi išče svoj izhod. V teku virtualnega šova, kjer izzivi z naslovi, kot sta: »Trauma salad« in »How many aura points did I loose when ...«, zahtevajo razkrivanje najtemnejših resnic o sebi, mladi spoznajo, da si vsi želijo le eno stvar - biti vidni.
Pri pisanju besedila me je inspirirala misel, kaj razmišljajo mladi ob štirih zjutraj. Iz tega sem izhajal – pregledal sem psihološke profile in izbral sedem najpogostejših težav, s katerimi se mladi soočajo. Pri ustvarjanju smo se želeli dotakniti tudi sodobnosti, zato smo kot navdih uporabili Squid Game in priljubljene TikTok izzive. Želim si, da občinstvo iz predstave odnese razmislek – mladi, da se zavejo svojih občutkov, starši pa, da bolje razumejo svet, v katerem živimo. Tudi sam opažam, da težko razumem, kaj se mladim plete po glavi v teh letih.
Z igro Budni smo začeli približno maja. Sprva smo imeli le nekakšno gledališko šolo, nato pa smo skupaj z režiserjem Vidom razmišljali o temi, ki bi bila primerna. Na podlagi besedila Jonathana Dorfa smo zgodbo priredili, jo prilagodili in končno napisali svojo različico igre. Največja težava pri pripravah je bila ta, da so se mladi močno vživeli v težke situacije svojih likov, ki so žal del današnje resničnosti. Mislim pa tudi, da so mladi s to gledališko predstavo spoznali, kako globoko so že vpeti v svet družbenih medijev in da to ni resničnost.
Letos igram vlogo deklice, ki zaradi svojega videza močno dvomi vase in se ne počuti dovolj dobra. Tema je zelo aktualna, saj mislim, da vsaka oseba kdaj dvomi vase – še posebej danes, ko na družbenih omrežjih vidimo te »perfektne« deklice in fante. Na začetku mi je bilo zelo težko izraziti čustva, ki so bila potrebna v tej predstavi, a s pomočjo številnih vaj je postalo vedno lažje.
Moj lik je zelo prijazen in vedno rad pomaga. Kljub temu pa sam meni, da ni dovolj dober in da so vsi drugi v življenju že veliko dlje kot on. To primerjavo vidim tudi na družbenih omrežjih, kjer mnogi mladi ljudje dosežejo veliko več kot starejši, ki se posledično počutijo manj vredne. Pri pripravah na predstavo mi je bilo najtežje naučiti se besedilo, saj imamo v igri veliko monologov in je treba znati vse na pamet.
Iz rubrike Mladina preberite tudi