O pokakanih spodnjih hlačah

V tej predstavi sem igral paparacija Raci. Naša skupina je ista že več let in ves čas imamo tudi istega režiserja. Igralec sicer ne bi postal poklicno, ampak mi je igranje zelo všeč in bi z njim nadaljeval tudi v prihodnje. Pri tej predstavi mi je bilo všeč prav vse, najbolj pa to, da smo si veliko stvari lahko izmislili sami in prispevali svoje ideje – to mi je veliko bolj všeč kot predstave z vnaprej določenim scenarijem.

V predstavi sem igrala čistilko, ki nima imena. Na koncu sem bila jaz tista, ki je bila kriva za razplet zgodbe. Z igro se ukvarjam že 5 let in rada igram, čeprav si še ne predstavljam, da bi se z igranjem ukvarjala tudi kot odrasla. Ko smo dobili besedilo, se mi ga je bilo najprej težko naučiti, ampak kasneje ni bilo več tako naporno. Če med igro pozabim kakšno besedo, preprosto nadaljujem.

V predstavi sem igrala varnostnico Jano. Na začetku smo razmišljali, da bi naredili kriminalko, režiserka Nika Brgant je predlagala, da dodamo še komedijo – zato smo na koncu združili oboje.

V tej gledališki skupini sem že 7 let. Rada bi ostala v gledališkem ali filmskem svetu, saj me to res veseli. Nočem nujno biti igralka, bolj me zanima režija.

Igram fino damo z Dunaja, ki ima rada klasično umetnost. V gledališko šolo hodim že 6. leto. Učenje besedila ni vedno lahko, ampak se ga že veliko naučim na vajah, doma pa ga večkrat še preberem, da utrdim. Naša skupina se zelo dobro razume in imamo veliko veselja. Pred premiero smo imeli veliko vaj. Mislim, da bom tudi kot odrasla še ostala povezana z odrom