Šentprimož Lutkovna skupina Danica iz Šentprimoža je že pred dvema letoma prerasla tudi v gledališko skupino. Lutke je nadgradila s klasičnim gledališčem. S predstavo Pravljice za lahko noč, ki so jo konec tedna premierno zaigrali v domačem, šentprimoškem kulturnem domu, so to storili še posebej prepričljivo. In očarljivo, zares očarljivo, četudi ta pridevnik vleče malo na kič. Kar je bilo videti, pa nikakor ni bil kič, pač pa poetičen sprehod skozi pravljice bratov Grimm in Andersenove pripovedke.
Izhodiščna zgodba je prihod prestrašene Ize v dekliški dom, kjer je popolna novinka. Njena sostanovalka Zoja jo po prvotni zadržanosti prijazno sprejme in ji razkrije, da bo še isti dan v domu spoznavni večer s pižama partijem. Vrstijo se druge stanovalke in stanovalec doma, za vse pa se na odru poleg klasičnega igranja dogajajo še lutkovne predstave. Za vsako deklico (in dečka) so prizori iz pravljice ali zgodbe – iz Sneguljčice, Princese na zrnu graha, Deklice z vžigalicami, Špicparkeljca in Pepelke. Vsaka zgodba odraža posebnosti njihovih značajev.
Z režiserko Ireno Rajh se je igralkam in igralcu (Kiara Kežar, Sara-Lea Kummer, Mateja Mlinar, Dana Sadnikar, Delia in Emanuel Stern ter Lara Wakounig in Leon Pingist pri tehniki) posrečilo na oder postaviti izrazito barvito (svet-lobni efekti so to še dodatno stopnjevali), lirično, pravzaprav zelo nežno, a tudi zabavno, hudomušno in humorno predstavo. Zelo lepo predstavo. Pri čemer izraz, da se jim je to posrečilo, ni ravno posrečen. Kajti do tega rezultata niso prišli po sreči, temveč s pridnim delom, ki se je začelo že na poletni gledališki in lutkovni delavnici v Ankaranu (za udeležbo v prihodnjem letu so se odločili že sedaj) in po dolgoletnem skupnem nastopanju in vajah. Na odru je njihova usklajenost povsem samoumevna. Skratka, tudi šentprimoška predstava Pravljice za lahko noč sodi med tiste številne koroški odrske produkcije, za katere bi bilo nadvse škoda, če bi po premieri zanje bil že konec. Najboljše sredstvo zoper tako težavo je povabilo na gostovanje.
