Slovensko mladinsko gledališče je v torek, 7. 9. 2021, gostovalo v okviru festivala »Klagenfurt Festival«. Švicarski režiser Boris Nikitin je posegel v srčiko stanja duha. Zgodba je zelo aktualna.
Po naslovu sodeč se vsebina predstave nanaša na črno in belo, desno in levo, konzervativnost in liberalnost, zatiranje in svobodo, preneseno na ljudi pa na »dve strani«: na tiste, ki so subjekti, in na tiste, ki so objekti, na bogate in manj bogate, na tiste, ki imajo moč, in tiste, ki je nimajo, na tiste, ki so lovci, in na tiste, ki so plen. Končna različica besedila je nastala v sodelovanju z ekipo. Predstavo so ustvarili režiser Boris Nikitin in njegov asistent Jan Krmelj, igralka Janja Majzelj in igralci Stane Tomazin, Ivan Peternelj, Primož Bezjak, Blaž Šef, Goran Injac (dramaturgija), lektorica Mateja Dermelj, Vanja Djuran in Lea Bratušek (kostumografija in oblikovanje mask), Uroš Buh (glasbeni aranžmaji), prevajalki Tanja Petrič in Urška Daly, oblikovalec zvoka Marijan Sajovic in svetovalec za posebne učinke Klemen Stare.
Avantgardna predstava nam na odru ponuja mešanico stvari, ki jo je sprva težko oblikovati v enoumno misel ali glavno sporočilo, pa vendar ji na koncu to vse bolj uspeva. V delu je citatnost premišljeno postavljena v idejni okvir, povezan z eksistencializmom in stanjem duha: med drugim slišimo citat Hamleta »biti ali ne biti«, ki je bil izrečen v nemščini in slovenščini (S. Tomazin), Aristotelovo teorijo o uresničitvi ali neuresničitvi možnosti (B. Šef), Nietzschejevo misel o smrti boga in nihilizmu (P. Bezjak). Stik z občinstvom je dobro vzpostavljen, kar je s svojim nastopom že na začetku potrdil I. Peternelj, ko našteva: »Raje ne bi govoril o sebi. /…/ Raje ne bi hodil k psihiatru. Raje ne bi, da bi moj bivši sedel v publiki. Raje ne bi vedel, kaj si zdaj mislite.« Občinstvo odločno prosi za absolutno tišino, on pa bo uglaševal svojo malo kitaro. To so trenutki, ki asociirajo na surovost fašistoidnih vzgibov in ukazov, ki po drugi svetovni vojni niso poniknili, temveč so v neofašističnem političnem vzdušju vsakdana še kako živi. Zgodba je prepričljiva posebej tedaj, ko nam pet igralcev, namaskiranih in oblečenih v nekakšne klovne, z dogajanjem in večinoma z monologi predstavi pomene besede »fašizem« in »fašist«, saj gledalec ob njihovih vživeto odigranih razlagah presunljivo dojame, da je fašist človek, ki je ranljiv, je človek, ki mu niso dopustili, da je to, kar je v resnici, zato svojo bit skriva, navzven pa izžareva zlobo; je človek, ki hudo potrebuje potrditve in priznanja od zunaj. Režiser »terapevtsko« na stole postavi klovne, ki drug drugega zaporedoma tolažijo: »Ti si okej.« Ta slika zelo povedno prikaže ljudi kot terapevtsko skupino, ki si priznavajo in potrjujejo, da so v redu ljudje, da so njihove (zelo milo izgovorjene) stereotipne in homofobne opazke o drugih utemeljene in celo resnične. Ljudje smo najbolj povezovalni v sovraštvu in nestrpnosti, in prav te njihove opazke so na meji sovražnega govora, ki je odzvanjal v ponižujočem in malomarnem odnosu do drugačnih, med drugim do gejev, židov in beguncev. Igralcem, preoblečenim v klovne, je tako uspelo dokazati močno povezanost med fašistoidno mislečimi posamezniki.
V drugem delu predstave nastopi Janja Majzelj z monologom o sebi, v ozadju jo spremljajo soigralci s tihim petjem in igranjem na ukulelo, pri čemer gledalec lahko vzpostavi povezavo njene izpovedi s samim seboj in preko sebe tudi z družbo. Z mislijo »to ni klinična, ampak politična depresija« nam prikazuje sodobno resnico sveta; zvečer, preden gre spat, pravi, da poje »tisto tableto«, da se utiša. Da jo utišajo voditelji – vodilni politiki, a odloči se, da bo izrazila svojo jezo in se uprla. Ta s pozitivno mislijo dopolnjeni zaključek doda piko na i k realističnemu vidiku predstave: vlada tista stran, ki je močna in bogata, tista, v kateri so subjekti in lovci, nosilci kapitalizma. Problematika razširjenosti rabe antidepresivov je tudi eden od pokazateljev stanja duha dandanes.
Tema predstave, neofašizem in stanje duha, je očitno zelo resna in poglobljena, obenem pa je igralcem uspelo iz gledalcev izvabiti tudi smeh, saj je kar nekaj komičnih vložkov. Že kostumi, drže in mimika ter glasbena spremljava poleg besedne komike ustvarijo duhovitost. Avtorski glasbeni prizori so dodali živahnost, čeprav na trenutke morda tudi nesmiselnost, absurd, ko se je besedilo neke pesmi dlje časa ponavljalo kot »1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8« in ko je v drugem prizoru kitara dobesedno »cvilila«. Gledalci so bili nad predstavo navdušeni, kar sta potrdila njihovo število in aplavz, ki je igralce kar šestkrat privabil na oder, da so se priklonili.
