Matiček se ženi v Dobrli vasi: »Vriskal je kot Štefic za jožefovo!«

Komedija »Ta veseli dan ali Matiček se ženi«, prva v slovenskem jeziku, ima že veliko let na grbi. Kot knjigo jo je Anton Tomaž Linhart objavil leta 1790, a je zaradi pomislekov cenzure premiero v Novem mestu imela šele v letu marčne revolucije 1848. Njena starost se kaže predvsem v situacijski komiki, saj danes prevarani možje in žene ljubice ali ljubimce svojega partnerja prej kot v omari odkrijejo na partnerjevem pametnem telefonu ali na slučajno odprti elektronski pošti. Mladinski gledališki skupini Teatr Srce je besedilo predlagal slovenski režiser Vid Sodnik, mentorici skupine sta Kiki Gregorič-Grilc in Michaela Lesjak-Zdovc. Mladina je večino Linhartovega besedila prenesla v dobrolsko govorico oziroma širše podjunsko narečje ter ga opremila z domačinom poznanimi šalami. »Po tleh se je zvijal kot kača, vriskal pa je kot Štefic za jožefovo!« Nežka označi ljubezenski zanos študenta Tončka. Preden si lahko vsi zaljubljenci padejo v objem, je dobra ura in pol veseloigre v petih dejanjih s pavzo mimo, kot bi mignil. To povzroči situacijska komika,  predvsem pa živ in doživet govor zastopnikov nižjih stanov (Matiček, Nežka, Gašper), medtem ko baron (Christian Eneas Sienčnik) in baronica dostojanstvo svojega stanu poudarjata s knjižno slovenščino.