Kako ste prišli prvič v stik z lutkami in kaj vas je na njih tako fasciniralo?

Breda Varl: Z lutkami sem v bistvu prišla v stik preko Tineta, ko sva postala parček. Videl je, da imam likovni potencial in me je kar zaposlil, da sem mu naredila za predstavo Pavliha nekaj tradicionalnih figur. Ročne lutke so bile. Predstava je bila uprizorjena za neko društvo blizu Maribora. To je bilo v 1960-ih oziroma začetek 1970-ih let. Že od nekdaj sem bila likovno usmerjena. Študirala sem na arhitekturi, ki je pri nas v Sloveniji bolj umetniško usmerjena. Pri vas je bolj tehnična. Arhitektura sama je oblikovanje prostora, lutka pa funkcionira v prostoru, ki je oblikovan skupaj z njo. Tako se je začelo. 

Kaj je posebno na lutkah?

Mislim, da je posebnost ta magija mrtvega predmeta, ki je v naših rokah. Od nas je odvisno, kako figura dela v prostoru. Po eni strani moramo  naprej vedeti, kaj hočemo z njo početi. Tehnično jo moramo izdelati tako, da ona z našo pomočjo, z našo roko, z našo energijo zmore zaželjeno akcijo narediti. Druga stvar pa je ta draž, da niti dve figuri, vsaj  tradicionalno, nista enaki. Ne moreta biti identični, ker izdelaš osebnosti. Likovna podoba je samo zunanja oblika, toda skupaj z gibom ustvarimo vedno nove like in osebe. Dejstvo, da niti dve lutki nista isti, to je zame najbolj fascinantno. Nikoli ne bi mogla delati kakšne serije. V lutkarstvu vedno ustvarjaš, vedno delaš nekaj novega.

V vaši družini celo najmlajši že igrajo lutke v hišnih predstavah. Kako navdušite otroke za lutke?

Otroci doraščajo v okolju, ki je v prvi vrsti kulturno, v drugi vrsti umetniško aktivno, se pravi kreativno. Vsi člani družine smo v kreativnih poklicih, nimamo nobenega naravoslovca. Vsi smo usmerjeni v to smer. To zapusti neke sledi. Ko otroci dorastejo in dobijo svoje otroke, se pravi moje vnuke, se to potem samo še potencira. Oni so bili prisotni na vseh predstavah, ki sva jih s Tinetom v najinem profesionalnem življenju naredila. Če si tem tako izpostavljen, potem se v posamezniku nekoč zbudi želja: »Jaz bi to tudi.« Ko so se vnukinje začele rojevati, smo rekli, zakaj ne bi doma naredili predstave, se pravi zanje. Najprej smo mi odrasli igrali, potem pa so pred tremi leti že začele one same. Samo okolje, volja in zgledi v družini – to vleče. Hodili pa smo z njimi tudi že od malega na vse lutkovne in gledališke uprizoritve, ki so bile njim primerne. Celo opere in koncerte smo obiskovali. V tem duhu so dorasli in mislim, da je ta volja posledica tega. 

Skupaj s sinom Maticem sta na likovnem tednu na Rebrci pristojna za izdelavo lutk. Kako se lotite dela s čisto neizkušenimi otroki in kaj je posebnost rebrških predstav?

To je stvar motivacije. Zdaj že kar nekaj let, se pravi od 1990-ih let naprej, na Rebrci delamo tematske sklope. Vse skupine so usmerjene na neko temo in otrokom vedno povemo neko zgodbo. To zgodbo pa polepšamo. Ne pripovedujemo je samo in tudi je ne »le zaigramo«. Lutka je tukaj ta vmesni element, ki je za otroka zanimiv kot likovni izdelek, po eni strani. Po drugi strani pa lahko s preprostimi lutkami vedno nadgradim vsebino. Lahko ustvarim neko celoto, ki je smiselna. Otroci tega ne vidijo kot delo, ampak kot neko igro. Že sam proces izdelave lutk je igra, potem pa seveda predstava, ki je dejansko igra. Preko te celosti in dela, ki ga vlagamo z mentorji, je uspeh na nek način zagotovljen. Tehnične rešitve pa so izredno preproste. Tekom let sem ugotovila, da je v bistvu najpreprostejšo stvar najtežje narediti. Matic je pa desna roka. On je prevzel Tinetovo funkcijo, ga nadgradil. Sam je iz teh umetniških krogov in njegova žena Katja tudi. Torej smo taka fina zaveza.  

Za koroške slovenske lutkovne skupine ste opremili blizu 50 lutkovnih in dramskih predstav. Kako vas to poveže z manjšino?

To delo z narodno skupnostjo se je zgodilo tekom let. To je nezavedno. Zdi se mi, da za asimilacijo ni potrebno mnogo časa, ampak da se to zgodi kar hitro. Menim pa, da je fascinantno, da manjšina vztraja, vsak na svoj način. Ni le ta socialna nota, da se je treba podrediti večinskim narodom, da preživiš. Vsaj pri mnogih družinah ni. Pri mnogih je ta boj za obstoj slovenstva zelo prisoten in to me enostavno fascinira. Če eno kapljico prispevaš, da s tem pripomoreš nekako k ohranitvi dela lastnega naroda, potem se mi zdi, da je to zelo pomembno delo. Če nek otrok začne v šoli ali v otroškem vrtcu peti ali sodelovati v neki gledališki ali lut-kovni skupini in tudi nastopati, potem s tem pridobi absolutno samozavest. Mislim, da med manjšinskim narodom, ne samo na Koroškem, temveč vsepovsod, pogosto manjka te samozavesti. Na drugi strani pa pridobiš tudi občutek pripadnosti. Dodatno pa se na Koroškem enostavno dobro počutim, med koroškimi Slovenci se dobro počutim. 

Ali obstaja razlika med koroško-slovenskim in slovenskim lutkovnim gledališčem?

Zame ni razlike. Ne rabimo razlike. Vesela sem, da si Koroška v teh časih ustvarja svoje režiserje in voditelje. Te osebe držijo skupine skupaj. To se mi zdi pomembna stvar. Na Koroškem je pač ta miselnost o Kašperlu, kadar se misli na lutkarstvo, bila vedno zelo prisotna. Ljudje hitro menijo, da je lutkarija le za otroke. Meni sprva ta Kašperl ni bil pri srcu, je pa del tradicije, ki izhaja iz renesanse. Slovenci nimamo takšnega zaznamovalnega lika in zato je lutkarstvo bolj svobodno, tako iz lutkovnega, kot tudi iz dramaturškega vidika. To poskusim tudi prinesti na Koroško. Ta kombinacija, ki pa je zdaj tukaj nastala, se mi zdi zelo, zelo dobra in zanimiva. Bistvene razlike pa ni. Lutkarija je svobodna. Draž lutkarije je, da obstaja nešteto možnosti. To je zvrst umetnosti, ki je izredno široka in ki je lahko tudi neko dopolnilo gledališču igralcev. Glede na to, da smo Slovenci in koroški Slovenci mali narod, pa naše lutkarstvo gotovo ni tako priznano kot tisto v velikih, tradicionalnih gledališčih. 

Vodili ste lutkovno gledališče v Mariboru. Kako ocenjujete kulturno situacijo?

Menim, da je na zelo visokem nivoju. Lutkovno gledališče je mlajše kot ljubljansko. Mariborsko je 20 let mlajše, glede na repertoar pa absolutno ne zaostaja. Ima nešteto možnosti in jih tudi izvaja. Je repertoarno gledališče, ki mora pokrivati vse panoge, vse stvari znotraj gledališkega izraza. Včasih kakšna predstava publiki tudi ni všeč, ampak preprosto zaradi te raznolikosti mora biti prisotna. Ne nudimo samo užitka in poslastice, ampak tudi vzgajamo publiko. To je zelo pomemben aspekt te dejavnosti. Inovativne stvari so pogosto malo slabše sprejete kot tradicionalne igre. Ali glede na oblike lutk, ali pa glede na vsebine. Klasična pravljica je vedno dobro obiskovana. Pri novitetah pa pogosto traja malo dlje, da publika zazna: »Aha, to je pa tudi dobro.« Lutkovno gledališče pa je tudi glede na publiko raznoliko. Pokrije vse od otrok do visokih let.   

Kaj so največji izzivi?

Največji izzivi so zame osebno vedno novi. Ko pridem na premiero, nikoli nisem zadovoljna. Vedno si mislim: »Joj, to bi morala spremeniti. Zakaj si nisem dovolj domislila stvari?« Toda po drugi strani, ko gledam nazaj na svoje starejše predstave, si tu in tam mislim, da sploh ni bilo tako slabo. (se smeji) Izziv je, si vedno izmisliti nekaj novega. Zelo ponosna sem na predstavo Artur. To predstavo sem naredila za eno igralko in te lutke, bile so podgane, so morale znati vse. Usta odpirati, migati, sedeti, stati, hoditi po štirih nogah. Tehnološko mi je to bil neverjeten izziv. 

Ste tudi režiserka. Med drugim ste režirali lutkovno predstavo »Princeska na zrnu graha« na Zilji. Kaj je bilo najbolj nepričakovano na tej vlogi? 

Vedno sem bila Tinetu v podporo, ko je on režiral. Midva sva se pač zaradi dolgoletnega dela dobro ujela. Ampak režiserji, ki pridejo z akademije, imajo pogosto ta koncept v glavi, da je lutka le pomanjšan igralec. Usmerjajo ga v prostoru kot živega človeka. Toda lutka funkcionira na simbolni ravni in, če  sem jaz kot likovnica povabljena k vaji, preden, da to dopovem onemu režiserju … Odločila sem se torej, da zrežiram prestavo v glavi in potem ustvarim lutke po mojem konceptu. Prišla sem do tega, ker ljudje razmišljajo po gledališču, ne pa po lutki. Tako sem enostavno prevzela to vlogo sama.  

Na Zilji je bil izziv dramaturgija predstave same. Od celotne skupine sta le dva otroka govorila slovensko. Zmanjšati besedilo na tak minimum, da jih ni bremenilo in da se je hkrati predstavo razumelo, je bilo zelo težko. Vizualna podoba in premikanje po prostoru je moralo biti tako narejeno, da je publika razumela, za kaj gre. To mi je bilo tam najpomembnejše in mislim, da je nam kar uspelo. 

Praznovali ste vaš 70. rojstni dan. Kaj so vaši načrti za naslednjih 70 let?

Najprej načrtujem praznovanje na Koroškem. Nadalje me čaka večje praznovanje 40-letnice tedna mladih umetnikov na Rebrci. Potem pa predstave. Dolg imam na Zilji, potem pa seveda s celovškimi lutkarji.