
V predstavi 12 otrok z Radiš, Celovca in Žihpolja povodni mož, velika lutka, visoka približno dva metra, močno pogreša prijatelje. Zato ugrabi deklico in dečka ter ju odpelje v svoje vodno kraljestvo. Čeprav jima ponudi igre in dobro hrano, pogrešata dom, zato ju izpusti. Ko o vsem tem pripovedujeta prijateljem, se jim povodni mož smili in si vsi želijo k njemu in dobri družbi. Lutkovna skupina je navdušila občinstvo s petjem, plesom, senčno igro ter s sporočilom, da sta prijateljstvo in družina najpomembnejši vrednoti v življenju. Besedilo in scenografijo je pripravila režiserka Tina Oman Saksida, glasbeni del domačin Christian Wrulich, tehniko Luka Lampichler, skupino pa vodi Majda Rabensteiner-Ogris.
V intervjuju je Rabensteiner- Ogris povedala: »Vaje smo imeli enkrat tedensko, vsak četrtek, proti koncu pa dvakrat tedensko.« Začetek priprave gledališke predstave je bil projektni teden v Ankaranu, ki ga je lutkovna skupina letos obiskala prvič. Kot največji izziv pri pripravah je, mati dveh sodelujočih otrok, Elije in Lejle, poudarila »združiti vse otroke, saj imajo poleg lutkarstva še druge dejavnosti«.
»Letos je predstava mešanica med lutkarstvom in gledališčem. Dekleta so izrazila željo, da bi se želela bolj 'predstaviti', medtem ko fantje raje ostajajo v ozadju,« pojasni mentorica. V prihodnje zato načrtujejo razdelitev skupine na lutkovni in gledališki del. Poleg tega zaradi velikega zanimanja med najmlajšimi načrtujejo, da se bodo lahko v svet lutk potopili že sedemletniki. Ne glede na to, ali gre za lutke ali za gledališko igro, je najdragocenejše, kar otroci odnesejo, slovenski jezik. »Ta se namreč v vsakdanjih pogovorih med otroki pogosto izgublja,« dodaja Rabensteiner-Ogris. Ponovitev predstave bo 16. novembra v kulturnem domu na Radišah. Sledi nastop na lutkovnem festivalu Tribuna.
Že tri leta igram v lutkovni skupini SPD Radiše in hodim v četrti razred Slovenske gimnazije. Do zdaj mi je bila najbolj všeč predstava Povodni mož, v kateri igram glavno vlogo – povodnega moža. On je zelo osamljen in si želi imeti prijatelje ob sebi. Zame je bil največji izziv v tej igri premikanje lutke, ki je na kolesih. Ena izmed zabavnih zgodb, na katero se vedno rad spomnim, je ta, ko smo si v Ankaranu morali izbrati pesem za ples in smo jo poimenovali »Wašmašin«. Poleg lutkarstva igram tudi košarko pri ekipi KOŠ Celovec.
Letos drugo leto sodelujem v lutkovni skupini na Radišah in obiskujem prvi razred Ingeborg Bachmann gimnazije. Moj lik se, tako kot jaz, imenuje Rosa in rada poje. Pri predstavi mi je najbolj všeč ples, saj plešemo kar dva plesa. Med pripravami je bilo učenje besedila zame najtežje, ker sem se morala naučiti več kot lani. Z mojima prijateljicama Hemmo in Lejlo, s katerima sem skupaj obiskovala ljudsko šolo, pa je bilo vedno zabavno. Poleg lutkarstva rada rišem in se igram s svojo sestrico Leno.
Iz rubrike Mladina preberite tudi