Oblikovanje luči in oblikovanje zvoka postajata vse pomembnejša vidika sodobnega gledališča. Slovenjgradčan Branko Hojnik, pomemben scenograf, tudi prejemnik Borštnikove nagrade za scenografijo, je pred sedmimi leti v intervjuju za časopis Delo dejal, da je oblikovanje luči izredno podhranjeno področje: zaradi zapostavljanja stroke je ta poklic premalo cenjen, pogoji za izobrazbo so neustrezni, predvsem pa je premalo vključevanja mladih v ustvarjalne procese. 

Dandanes se ni kaj dosti spremenilo, kar je na delavnici v Šentprimožu pojasnil Mitja Rovšek, tajnik Slovenske prosvetne zveze, ki je poleg Krščanske kulturne zveze prirediteljica te delavnice: »Gre za tehnično področje, ki se pogosto zanemarja. Na vajah za gledališko predstavo ali za glasbeni koncert nasplošno primanjkuje tehnikov, zato smo začeli s temi delavnicami: da imajo društva možnost, da se seznanijo in naučijo nekaj o tehniki v gledališču in da imajo na licu mesta osebe, ki se na tehniko spoznajo.« Namen delavnice za 13 in več let stare udeležence in udeleženke je tudi ta, da spodbudijo, izobrazijo lučkarje za gledališke predstave in tonske mojstre za kakšne manjše koncerte. Za večje koncerte ta delavnica najbrž ne bi zadostovala, za manjše pa je vsekakor primerna, ker ponujajo dobro priložnost za to, da se naučijo, kateri žarometi obstajajo, za kaj so primerni, kako jih je treba postavljati in kakšne učinke lahko naredijo različne lege žarometa in različne oblike ali barve snopov svetlobe. Lučkarji se lahko naučijo nove digitalne tehnike v kombinaciji s starejšo analogno tehniko, torej kako programirati žaromete in mizo ter povezati tudi z analognimi žarometi, ki so merodajni še danes, tudi v času LED luči. Analogni žarometi ali »halogenke« namreč ustvarijo bolj naravno luč kot sodobne LED luči, ki so cenovno dostopne. 

Letos je mentor za lučkarje Milan Piko, ki skrbi za tonsko in lučno tehniko v Kulturnem domu v Pliberku. Tonska tehnika letos ni prišla v poštev zaradi premajhnega števila udeležencev, sicer pa jo v strokovnem vodstvu delavnice zastopata tonska mojstra z RTV Slovenija Miha Ocvirk in Gašper Vodlan.

Mentor Milan Piko o pomembnosti občutka za luč

Luč na odru je zmeraj stvar občutka, ne glede na to, ali je tehnik ali je igralec. Če luč postaviš kot tehnik in so ljudje na odru neizkušeni v sozvočju z lučjo – če je ne začutijo na odru, potem nimaš »šanse« za dobro postavitev. Zato tukaj z mladimi spoznavamo možnosti postavitve luči, načine kombiniranja senc in barv, kar vse prilagajamo situaciji na odru. Namen delavnice je, da človek dobi občutek za luč.

David Pečovnik Frühauf, 16 let: 

»Na delavnico sem prišel, da preženem dolgčas. Pa tudi zato, ker hodim v gledališče in da vem, kaj dela ta gospod ali gospa, ki je za tisto mizo in omogoča, da sem osvetljen med igro.«

Katja Vravnik, 36 let:

»Ukvarjam se s sodobnim gledališčem, kjer velikokrat sodelujemo s tehniki. Odrska luč me zanima, zato sem se enkrat že preizkusila kot lučkarica. Nekaj sem se naučila, mi pa včasih manjka kakšna osnova ali poimenovanje, zato so taka izobraževanja dobrodošla.«

Daniel Haschej, 21 let:

»Že večkrat sem bil lučkar na gledaliških predstavah. Vsaka izkušnja je bila dobra, najbolj pomembno pa je, da sem spontan in da tudi če mi sprva ne gre, še naprej poskušam najti najbolj optimalno osvetljavo.«