
Več kot stoletje je minilo, odkar je v Kranjski Gori rojeni pisatelj Josip Vandot (1884 –1944) leta 1918 z naslovom »Kekec na hudi poti« objavil prvi del trilogije o domiselnem in dobrosrčnem pastirju Kekcu. Tretji, zadnji del Vandotovih povesti o Kekcu je z naslovom »Kekec nad samotnim breznom« izšel pred natanko sto leti. Težko je reči, koliko slovenskih otrok in mladostnikov se še danes zabava ob povestih o Kekcu, slepi Mojci, Rožletu, Kosobrinu, Pehtri in Bedancu ali pa jih sploh še pozna spričo hude konkurence z zabavnimi vsebinami, dosegljivimi na pametnih telefonih. Gotovo pa je, da so prav te povesti, a tudi pesmi iz treh filmov o Kekcu, postale del slovenske kolektivne zavesti.
Zelo toplo pri srcu nam je bilo v kulturnem domu na Radišah na lutkovni uprizoritvi z naslovom »Kekčeve dogodivščine«. Najprej zaradi tega, ker je vsaka članica in član lutkovne skupine SPD Radiše za predstavo sam/a izdelal/a lutko, ki jo je vešče vodil/a na odru. Nato pa zaradi že skoraj pozabljenih Kekčevih ukan in domiselnosti Vandotovega junaka, ki recimo z zvijačo od Pehtre babe izvabi zdravilne kapljice, s katerimi slepa Mojca prvič ugleda svet in nebo. To je le ena od epizod, ki so si jih za svojo predstavo skupaj z režiserko Tino Oman Saksida izbrali otroci lutkovne skupine SPD Radiše. Te je na klaviaturi spremljal Christian Wrulich, ki je poskrbel za tenkočutno glasbeno podlago. Slišali smo znamenito Kekčevo pesem »Kdor vesele pesmi poje«. A tudi ljudske pesmi »Na planincah sončece sije«, »Dekle je po vodo šla«, posebej inovativna je bila Christianova priredba pesmi »Ob bistrem potoku je mlin«.
Iz rubrike preberite tudi