Kekčeve dogodivščine na Radišah: »Ali telovadite, striček?«

17.12.2024 Radiše Radsberg Tomaž Verdev

Lutkovna skupina SPD Radiše je v soboto, 7. decembra, v tamkajšnjem kulturnem domu premierno uprizorila predstavo Kekčeve dogodivščine. Izbrana poglavja klasike slovenske mladinske književnosti in črno-belega filma je režirala Tina Oman Saksida, za domisleno glasbeno spremljavo mladih lutkaric in lutkarjev je na odru poskrbel Christian Wrulich.

Otroci lutkovne skupine SPD Radiše so ob koncu predstave pred odrom zapeli pesem »Ob bistrem potoku je mlin«.

Več kot stoletje je minilo, odkar je v Kranjski Gori rojeni pisatelj Josip Vandot (1884 –1944) leta 1918 z naslovom »Kekec na hudi poti« objavil prvi del trilogije o domiselnem in dobrosrčnem pastirju Kekcu. Tretji, zadnji del Vandotovih povesti o Kekcu je z naslovom »Kekec nad samotnim breznom« izšel pred natanko sto leti. Težko je reči, koliko slovenskih otrok in mladostnikov se še danes zabava ob povestih o Kekcu, slepi Mojci, Rožletu, Kosobrinu, Pehtri in Bedancu ali pa jih sploh še pozna spričo hude konkurence z zabavnimi vsebinami, dosegljivimi na pametnih telefonih. Gotovo pa je, da so prav te povesti, a tudi pesmi iz treh filmov o Kekcu, postale del slovenske kolektivne zavesti.

Zelo toplo pri srcu nam je bilo v kulturnem domu na Radišah na lutkovni uprizoritvi z naslovom »Kekčeve dogodivščine«. Najprej zaradi tega, ker je vsaka članica in član lutkovne skupine SPD Radiše za predstavo sam/a izdelal/a lutko, ki jo je vešče vodil/a na odru. Nato pa zaradi že skoraj pozabljenih Kekčevih ukan in domiselnosti Vandotovega junaka, ki recimo z zvijačo od Pehtre babe izvabi zdravilne kapljice, s katerimi slepa Mojca prvič ugleda svet in nebo. To je le ena od epizod, ki so si jih za svojo predstavo skupaj z režiserko Tino Oman Saksida izbrali otroci lutkovne skupine SPD Radiše. Te je na klaviaturi spremljal Christian Wrulich, ki je poskrbel za tenkočutno glasbeno podlago. Slišali smo znamenito Kekčevo pesem »Kdor vesele pesmi poje«. A tudi ljudske pesmi »Na planincah sončece sije«, »Dekle je po vodo šla«, posebej inovativna je bila Christianova priredba pesmi »Ob bistrem potoku je mlin«.

Irina Ruttnig (12): Filmov o Kekcu še nisem videla, sem pa brala knjigo »Kekec na hudi poti«. Lutkovni skupini na Radišah sem se pridružila pred dvema letoma, »Kekčeve dogodivščine« je za predstavo »lzgubljena rokavička« druga predstava, v kateri sem nastopala. Obiskujem Slovensko gimnazijo, enkrat na teden se z lutkovno skupino srečamo na vajah, poleg tega pa treniram lahko atletiko in obiskujem glasbeno šolo.

Lejla Rabensteiner-Ogris (11): Mentorica naše lutkovne skupine je moja mami Majda, zanjo pa smo vsi enaki. Morda se bomo v naslednji predstavi ukvarjali s temo potovanja skozi čas. Hodim na Slovensko gimnazijo, poleg vaj v lutkovni skupini imam med tednom pouk kitare v glasbeni šoli, treniram pa tudi ples v Limitless Dance Studiu v Celovcu. Upam, da mi božiček letos prinese Pandora zapestnico.

Lena Ortner (10): Obiskujem četrti razred dvojezične Ljudske šole 24 v Celovcu. Poleg šole in vaj z lutkovno skupino hodim tudi rajat oz. trenirat ples. Lutke sem prvič vodila lani v predstavi »Izgubljena rokavička«. Na našo premiero Kekčevih dogodivščin sem se pripravljala na vajah, a tudi doma, kjer sem si ogledala film »Kekec«. To je bil prvi črno-beli film v mojem življenju, a mi je bil zelo všeč, posebej začetek, ko Kekec pred Bedancem reši Kosobrina. Smešno mi je bilo, ko Kekec najde k drevesu privezanega Kosobrina in ga vpraša: »Ali telovadite, striček?«