Maks Dakskobler je bil dijak, ki je na gledaliških predstavah višje šole za gospodarske poklice v Šentpetru in teatrov Trotamora in Zora iz leta v leto čedalje bolj navduševal. Sedaj je pred vstopom na osrednjo slovensko gledališko akademijo

Gozd-Martuljek Ko je avstrijski minister za izobraževanje, znanost in raziskovanje Heinz Faßmann konec junija podelil višji šoli za gospodarske poklice Konventa šolskih sester v Šentpetru in Slovenskemu prosvetnemu društvu (SPD) Rož v Šentjakobu priznanje culture connected za kulturno sodelovanje pri gledališki produkciji Kralj Ubu, je bilo to prav gotovo tudi priznanje glavnemu igralcu v predstavi Maksu Dakskoblerju. Kajti kakor povsem drži, da je celotna igralska ekipa z režiserjem Marjanom Štikrom na čelu postavila na šolski prireditvi Impulz konec maja na oder šentjakobskega farovža odlično uprizoritev, je treba tudi jasno priznati, da je Makskobler igralsko še posebej izstopal. Ne preseneča torej, da se je Maks Dakskobler po uspešno opravljeni maturi v šentpetrskem »kloštru« odločil za študij igralstva na ljubljanski Akademiji za igro, radio, film in televizijo (AGRFT).

In seveda je odlikovanje tudi priznanje režiserju Štikru, ki je svojega glavnega igralca odločilno oblikoval, kakor pravi Dakskobler sam. Že kot otrok je rad posnemal igralce in v domačem Gozd-Martuljku sodeloval pri vaških igrah, a zatem z gledališčem v osnovni šoli v Kranjski Gori ni imel ravno dobrih izkušenj, vse se mu je zdelo malo otročje, pa še odnos režiserke je bil neresen, dodaja. Ko je prišel na šentpetrsko šolo na drugi strani Karavank, kjer je igralska dejavnost eden izmed izbirnih predmetov, zato sploh ni šel na prvi sestanek. Sta pa zato šla dva sošolca in ga prepričala. »Pojdi, to je res dober režiser, ta je utrgan. Naslednjič sem bil zraven in od takrat tesno sodelujem z Marjanom.« Odnos režiserja z igralci je namreč ključen, danes hvaležno ugotavlja Dakskobler: »Kako shaja z igralcem, kaj vidi v njem, katero vlogo mu da, kako gnete igralca? Če to funkcionira, je rezultat veliko drugačen. Marjan je zelo direkten človek, ne pretvarja se, je človek, na katerega se lahko zaneseš, čeprav je na trenutke malo pozabljiv. Rojen je za to, kar dela.«

V petih letih v Šentpetru se je igralsko uril in čedalje bolj pilil tehniko, sodeloval je pri šolskih predstavah, v Teatru Trotamora in Teatru Zora SPD Rož, pri »revolucionarni operi« univerzitetnega kulturnega centra Unikum Sisifo e Naranama, ki so jo uprizorili lani v Dordolli v Aupaški dolini v Furlaniji, se je izvrstno izkazal v glavni vlogi Sizifa, v glavni vlogi pa je nastopil tudi v predstavi Jolanda – ljubim te (Nazaj v bodočnost), ki jo je tedaj kot dijak tretjega letnika višje šole napisal skupaj z Aljažem Pestotnikom.

Priznanje culture connected VŠ Šentpeter in SPD Rož za kulturno sodelovanje pri gledališki produkciji Kralj Ubu.

Ustvarjalnost je Maksu Dakskoblerju nasploh precej domača – piše liriko in jo občasno tudi kje objavi, uspešno in zmagovito je sodeloval tudi pri govorniškem natečaju Narodnega sveta koroških Slovencev in Krščanske kulturne zveze. »Če je treba bilo kaj početi, sem zmeraj imel željo biti zraven, pa če je to organizacija maturantskega plesa, govorniški natečaj ali igranje.« Prej je resno treniral tudi smučanje in nogomet, s katerima se še danes rad ukvarja rekreativno. Poleg tega pa je vse letnike na šentpetrski šoli zaključil z odliko.

Prav v teh dneh pa je vsa njegova pozornost usmerjena v sprejemne izpite na AGRFT. Praktični del je že za njim, sedaj čaka še na zaključne rezultate. Od 140 prijavljenih ga je komisija že izbrala med 22 kandidatov, ki so se smeli preizkusiti v drugem krogu. Na koncu bo izbranih največ 12 študentov. Imena izbranih naj bi bila znana v teh dneh, a Maks Dakskobler pravi, da se ne čuti obremenjen. Če tokrat ne bi uspelo, je plan B pač ponovni poskus v prihodnjem letu. Za zaposlitev v vmesnem času ni v skrbeh, za delo mu je višja šola za gospodarske poklice dala zadosti dobre osnove. Igralstvu pa tako ali tako namerava ostati zvest v vsakem primeru. Pa Koroški tudi. »Pri Trotamori in Zori bom z veseljem sodeloval. Tudi če bom sprejet na študij, bom komaj čakal, da lahko igram tam. Ne glede na plan A, B ali C je to gotovo del, ki bo ostal.«