
Kremplje, skrite pod rokavicami, plešaste glave, zakrite z elegantnimi klobuki, velike nosnice, modra slina in cilj, da »drozgajo« vse otroke na svetu – to so čarovnice. Vsaj tako pravi teta (Lara Tomažej) malega poba (Elija Mödritscher), ki je prepričan, da so to le zgodbe »za majhne punce«. V istem hipu se v gledališki dvorani pet igralk razkrije kot čarovnice in kmalu postane jasno, da ni vse le fantazija. Poba spozna resnico, ko s teto potuje v Vrbo in v hotelu, kjer ima DPMO – Društvo proti mučenju otrok – svoj prostor, namesto članov odkrije pet čarovnic. Uspe se skriti in sliši načrt velečarovnice (Valentina Prikrznik), da bi z zastrupljeno čokolado spremenile vse otroke v miši, pri čemer hočejo začeti s požrešnim dečkom Brunom (Klemen Jelen). Ko ga začarajo v miško, čarovnice odkrijejo tudi poba in oba končata kot miši. Vsekakor se oba odločita ustaviti zlobne načrte in s pomočjo tete jima uspe ukrasti čarovniški strup ter ga uporabiti proti čarovnicam. Čeprav ostaneta miši, poba ni žalosten. Spozna namreč, da ni pomembno, kakšnega videza si, važno je, kdo te ima rad. Za režijo je bila odgovorna Ana Ruter, za glasbo Miriam Kaiser, za scenografijo Benjamin Butej, skupino pa je vodila Micka Opetnik.
Obiskujem gledališko šolo v Šmihelu že sedem let. Letos igram poba, ki se v teku igre spremeni v miš, ker ga čarovnice začarajo. Poleg tega imam še vlogo kuharja. Največja težava pri tej predstavi je bilo zame besedilo, saj sem imel v nasprotju z lanskim letom veliko več besedila. Vendar mi je letošnja igra bolj všeč kot lani, saj je bolj živahna in »cool«. Poleg gledališča v svojem prostem času igram nogomet v Šmihelu in bobne.
Z vajami smo začeli junija, kjer smo imeli bralne vaje, potem pa smo šli v Ankaran. Poleg intenzivnega tedna na morju se napredek pri mladih nasplošno vidi, saj iz leta v leta postajajo boljši – več znajo, več si upajo, bolj so korajžni, tudi jezikovno se izboljšujejo. Izziv letošnje predstave je bil, kako čarovnice obleči, kako naj čarovnice igrajo, kako delati s kremplji in kako oblikovati njihovo koreografijo.
Z gledališko šolo sem začela leta 2018. Pred dvema letoma smo začeli z gledališko skupino Kreativci. V letošnji predstavi igram veliko velečarovnico, vladarico vseh čarovnic. Na začetku mi je bilo zelo težko se vživeti v to vlogo, saj moram veliko žaliti in kričati. Sčasoma je postalo lažje. Ena od največjih težav pa je bila, da moramo glasno peti in hkrati izvajati koreografijo.
Igram Arturja, bogataša, ki je bolj vzvišen in mu gre le za denar. Poleg tega mu je vseeno za sina, s katerim ne ravna dobro. Letos sem se naučil improvizacije, saj se včasih zgodi, da povem napačno besedilo. Težko mi je bilo najti pravi kostum: dolgo nismo vedeli, kaj naj oblečem – ali take ali druge čevlje? Na koncu smo se odločili za copate. V prostem času rad igram nogomet in bobne.
Iz rubrike Mladina preberite tudi