Mlajša lutkovna skupina Danica je v soboto, 13. novembra 2021, prvič uprizorila predstavo »Kakor napravi stari, je zmeraj prav«, priredbo zgodbe, ki jo je napisal eden najbolj znanih pravljičarjev na svetu. Danski pisatelj in pesnik Hans Christian Andersen (1805–1875) je poleg zgodb, ki prenašajo sporočila ljudskih pravljic (Mala morska deklica), in zgodb, ki črpajo snov iz klasičnih bajk (Cesarjeva nova oblačila), pisal tudi realistične kratke pripovedi brez nadnaravnih elementov. Med slednje spada tudi zgodba o kmečkem paru »Kakor napravi stari, je zmeraj prav«.
Uprizoritev je posebna že samo zaradi »mešanice« gledališke predstave in igre z lutkami, v kateri otroci nastopajo v vlogi igralcev dramskih oseb, v vlogi igralcev različnih glasbil in v vlogi lutkarjev. Zgodba pripoveduje o človeškem optimizmu, skromnosti in partnerski ljubezni.
Par (»stara« in »stari«) živi v kmečki hiši skromno, a veselo in brez prepirov. Nekega dne stara nagovori starega, naj prodata njunega konja, da bosta malo zaslužila, in stari se brez pomislekov odpravi na sejem. Spremljamo cel niz nesmiselnih kupčij, ki jih naredi stari: konja zamenja za kravo, saj bo ta dala mleko, kravo za ovco, ta bo namreč dala volno, ovco za gos, saj je gos lahko odlična jed, ki si jo je stara že od nekdaj želela, gos zamenja za kokoš, saj je ta zelo dobra nesnica in bo znesla veliko jajc, nazadnje pa zamenja kokoš za vrečo gnilih jabolk.
Po vseh napornih dogovarjanjih in sklenjenih kupčijah stari postane žejen in si mora oddahniti. Odide v gostilno, kjer sreča znance, od katerih je deležen posmeha, češ kdo je lahko tako nor, da bi konja zamenjal za vrečo gnilih jabolk, in da bo stara doma zagotovo jezna in razočarana. Vendar se zgodi ravno obratno in ga razveseljivo pohvali: »Zdaj pa jaz lahko posodim deset ali pa kar celo vrečo jabolk. Če je zanj, sem zelo vesela, kar na smeh mi gre, če samo pomislim na to, kako ga bom razveselila. Kakšno veselje! Vedno se splača, če žena sprevidi, da ima mož, pa karkoli že napravi, vedno prav.«
Besedilo so mladi igralci govorili tekoče, vživeto in s pravo mero otroške radosti. Temu primerno je bilo tudi ploskanje občinstva. Še posebej pohvalno je, da so lutke nastale v skupinskem delu, ki ga je vodila Marina Horvatin, tudi scenografinja te predstave.
Režiserka Irena Rajh ter vodja skupine Samo Wakounig sta bila zelo ponosna na nastopajoče, to so bili Manuel Mitsche, Tobias Mitsche, Emma Pingist, Viktoria Škof, Aron Wakounig, David Wakounig in Jan Wakounig. Čeprav bi marsikdo dejanje starega obsodil za nesmiselno in neumno, so nam mladi lutkarji to prikazali z drugega zornega kota. Ta nam pove, kako pomembni človeški značajski lastnosti sta skromnost in optimizem ali, kakor pravi znani rek, »skromnost je lepa čednost«.
