Na veliki četrtek tradicionalno utihnejo zvonovi in orgle. Vendar v Nonči vasi pri Pliberku za veliko noč ne ostane vedno tiho.
Slišati je poseben zvok ragelj, ki v tem času nadomeščajo zvonove cerkve. Kljub težavam, ki bi skoraj prekinile ali celo končale tradicijo, je ta preživela do danes.
Že pred dolgimi leti so se za veliko noč oglasile lesene raglje namesto cerkvenih zvonov. Tradicija obstaja prav tako dolgo kot vsi drugi velikonočni običaji. Takrat je bila to naloga mežnarja, ki je za jutranjico, opoldne ob enajstih in zvečer zaragljal. Ker so bile v Nonči vasi pri Pliberku pred približno 60 leti tri raglje, so v šolskih počitnicah prišli na pomoč ministranti in ministrantke. Zaragljali so na lesenem mostu pred cerkvijo, ki je vodil čez reko Bistrico, ker so tam zadonele raglje še glasneje. Raglje so bile različnih velikosti in zato je imela vsaka drugačen zvok. Poleg velikosti raglje je na zvok vplivala tudi vrsta lesa, iz katerega je bila izdelana.
Tradicija pa bi pred leti skoraj izumrla, pripoveduje Mlakarjev Janez is Nonče vasi. »Raglja, ki je bila čez leto v cerkvi, je dobila pravo suho gnilobo. Da bi se goba ne razmnožila, sem ragljo takoj zažgal na vrtu.« Druge raglje je mizar popravil in skrbel za to, da običaj ni izumrl. Ker je bilo seveda mogoče, da bi raglje v cerkvi spet dobile gobo, jih je Buchwald shranil doma. Tradicija je živela in se razvila naprej. Otroci so začeli ragljati po celi vasi na določenih krajih, spominjali so na to, da zvonci mirujejo in tako prispevali svoje k verskemu življenju. Trenutno je v Nonči vasi pri Pliberku pet ragelj, ki jih je napravil Janez Buchwald, po domače Mlakarjev. Še danes so vsako leto v rabi. Ragljanje za domačine simbolizira značajno obogatitev. »To ni hrup, ki bi šel ljudem na živce, temveč kratkoročna zvočna kulisa, ob kateri se ljudje prebudijo in se spominjajo na to, da je Kristus v grobu in da naj ne bi delali preveč hrupa. Zaradi tega so pred leti raglje nadomestile cerkveni zvonec,« pripoveduje Mlakar, ki vidi izdelavo ragelj kot obogatitev. Čeprav je izdelava raglje zamudna zadeva, je duševno zadoščenje, ki ga občutiš ob delu, zanj vredno veliko več.
Dolgoletna tradicija pa je pred dvema letoma zaradi koronske pandemije stala pred velikim izzivom. Druženje je bilo popolnoma prepovedano in »ragljači« so sedeli doma in trpeli. Kljub problematičnemu času pa zvok raglje tudi tistega leta ni utihnil. Na veliki petek ob treh popoldne je Mlakarjev Janez vzel ragljo, jo zanesel v stolp cerkve in vsaj enkrat zaragljal. »Vsaj za ta trenutek sem se spominjal na Kristusovo smrt in pretresel predpisani moreči mir,« pravi Mlakar. Zaradi tega običaj nikoli ni bil prekinjen in se je simbolično oglasila raglja iz stolpa cerkve.
Eden tistih, ki je dolga leta ragljal po Nonči vasi, je Gabriel Buchwald. V kratkem intervjuju skicira veliki petek in veliko soboto z vidika »ragljača«.
Kaj so vaši prvi spomini na raglje in na tradicijo v Nonči vasi?
Gabriel Buchwald: V bistvu poznam to tradicijo, odkar sem bil majhen fant. Ker je dedej doma imel raglje, smo z bratranci precej zgodaj prišli v stik s to tradicijo. Mislim, da smo šli za veliko noč prvič po Nonči vasi v času, ko smo obiskovali ljudsko šolo. Nato smo pa to počeli vsako leto, dokler so na vasi bili še mlajši otroci, ki so nas nadomestili. Tako rekoč dokler ni prišla »naslednja generacija«.
Kako ste v teh letih doživljali veliki petek in veliko soboto?
Seveda smo se morali zbuditi zelo zgodaj, saj naj bi raglje zadonele prvič ob šestih zjutraj. Ustavili smo se na čimveč križiščih, tako da bi nas slišalo čimveč ljudi. Ker smo vsaj še dvakrat na ta dan »zaragljali«, smo pa dan preživljali z bratranci pri babici in dedeju. Za nas otroke je pa bila to tudi zabava. Ker so raglje bile precej težke, smo jih naložili na voziček, ki smo ga obesili na kolo. Starejši bratranec je pa bil pristojen za to, da je vozil kolo z vozičkom. Posebno pa je bilo vsa leta na veliko soboto ob treh popoldne. Tedaj nismo »ragljali« po vasi, temveč pred cerkvijo v Nonči vasi. Tam so nas videli vsi ljudje, ki so šli k blagoslovu oziroma žegnu.
Na kaj se najraje spominjate, če mislite na to tradicijo?
Na vsak način na lepi čas z bratranci. Vsako leto je bilo lepo preživeti dva dneva z njimi in prispevati k velikonočni tradiciji. Poleg tega pa je bilo lepo videti, da so ljudje celo ob šestih zjutraj prišli iz hiše, ko so slišali zvok ragelj. Prepričan sem, da so bili hvaležni, da tradicija še vedno obstaja in živi naprej, da običaj obstaja tudi danes in da otroci poznajo pomen raglje.
