Ob 80-letnici pregona koroških Slovencev

Za obhajanje in spominjanje tega dogodka, ki s svojimi travmami in duševnimi bremeni pritiska tudi na mlajše rodove, je Zveza pregnancev postavila na noge projekt, ki ga vodi arhitekt Karel Vouk, sodeluje pa režiser Marjan Štikar. Poleg božje službe in kulturnega sporeda je bistven del projekta katalog z razpravami, novimi spoznanji in prispevki zgodovinarske stroke. Čeprav je »minilo osemdeset let od prvega pregona, raziskavam pa tudi posledicam še zdavnaj nismo prišli do dna«, ugotavlja predsednik Zveze slovenskih pregnancev. 

Katalog bo dvojezičen, ker »hočemo doseči tudi enojezične sodeželane, predvsem pa potomce pobudnikov in storilcev pregona ter njihovih pomagačev«, pa tudi potomce pregnancev, ki ne obvladajo več slovenščine. Gregej Krištof poudarja, da »pregon ni nenadoma padel z neba, ampak so ga koroške oblasti, nemškonacionalni krogi in nacisti skrbno in dolgo pripravljali«. Zato je prav in spodobno, da projekt podpirajo mesto Celovec, deželna vlada in pa avstrijska zvezna raven, pa tudi Republika Slovenija.

V katalogu, ki ga bodo dobile pregnanske družine, bo zajet tudi drugi pregonski val, ki je trajal od jeseni 1944 do aprila 1945. Temu Slovenci doslej sami nismo namenjali iste pozornosti kot prvemu. 

Kot rečeno, travme in strahovi obeh pregonov segajo tudi v mlajše rodove, ena od posledic je ta, da so nekatere pregnanske družine v strahu in želji, da se kaj  podobnega ne bi zgodilo njihovim otrokom in potomcem, opustile v družini slovenščino. Spet drugod so se predali alkoholizmu. Svoje pa so po vojni k poglabljanju strahu in odtujevanju prispevale deželne oblastniške strukture. 

Takšnim in drugim travmam se je v svojem mastrskem delu »Das Gestern im Heute be­grei­fen« posvetila psihoterapevtka mag. MSC Gitka Opetnik.

Helga Mračnikar: Otroci smo s to tematiko odraščali, saj se starša o tem nista pogovarjala po tihem. In ob naših srečanjih z mamino mamo in njenimi sestrami smo slišali marsikaj. Dachau, Markt Rettenbach, Blum­berg, Hesselberg, Frauenaurach to so zame pojmi iz otroštva, ko sem šele veliko pozneje dojela, da pri teh krajih gre za realno obstoječa prizorišča iz življenja naših staršev in starih staršev. Hodili smo v Vrbo na grob maminega brata Andrija, tu smo slišali besedo partizan. Slišali smo za drugega brata, Hanzija, ki je pokopan v Nemčiji. In za kacet Dachau, kjer sta bila mamin oče in njen brat Cenci. Če pomislim, da se je moja sestra Traudi rodila šest let po vojni in jaz osem let po vojni, me ne čudi, da so vojna doživetja bila prisotna v zavesti naših staršev. Ko sta se rodila najina brata, Eugen in Robi, smo bili politično že bolj osveščeni. 

V začetku šestdesetih let, ko sva s Traudi začeli hoditi v Slovensko gimnazijo, smo bili na vasi mi vsi tarča protislovenskih napadov, najprej verbalnih, potem v sedemdesetih letih pa tudi drugih. Tedaj so nezani storilci v našem hlevu obesili kobilo, zalili bitumen v traktor, da je motor razneslo in … in ...

Mislim, da je njena socializacija glede tega potekala podobno kot moja. Hodili smo na Andrijev grob, slišala in poslušala je naše pogovore in se zanimala za to in ono. Pravzaprav so me njena vprašanja privedla do tega, da sem se še bolj temeljito zanimala za pripovedi svoje mame in jih začela zapisovati. In me zelo veseli, da bo knjiga »Mamin glas« naslednje leto izšla pri Mohorjevi založbi. V tej knjigi moja mama mdr. pripoveduje, kako sta z Andrino prišli v pogovor o vojni in vojnih grozotah.

Čeprav so oče, Robert Sitter in njegova družina, Lukijevi iz Želuč, bili pregnani leta 1942 in družina moje mame Elizabete Sitter, Odrijevi iz Male Gore v Bilčovsu, leta 1944, pri nas doma nismo razlikovali med prvim in drugim valom pregona. Ko sem se na začetku osemdesetih let vrnila na Koroško, sem opazila, da mama in njena družina ne dobivajo vabil na prireditve in proslave ZSI. Ko sem slučajno srečala visokega funkcionarja ZSI, sem mu to povedala in me je gospod poučil, »da so ljudje štiriinštiridesetega leta bili pregnani zaradi kaznivih dejanj, ker so se uprli vladi in da je to bilo protizakonito dejanje, medtem ko so tisti leta 1942 bili popolnoma nedolžni, da so bili pregnani samo zaradi svoje krvi«. In se spomnim, kako klavrno sem v tem trenutku počutila in da sem v hipu razumela pritožbe svoje mame, njenih sester in stare mame, ki so se pritoževale, da se med Slovenci počutijo kot Slovenke »drugega razreda«. 

Ne vem, če to tako drži. Sicer pa, tudi če slovenščina in spomin izgineta, vojne travme se podajajo iz roda v rod in to pogosto v prikriti obliki in se pojavljajo tudi pri teh, ki bi najraje vse pozabili in si npr. svojega difuznega strahu pred vsak čas možno katastrofo ne znajo razložiti.

V pogovoru z njo smo vsaj okvirno izluščili razliko med prvim in drugim pregonskim valom, koliko družin je bilo v drugem valu prizadetih in kakšno vlogo igrata pregon in upor koroških Slovencev v avstrijskem zgodovinopisju.

Bistvena razlika med pregonskima valovoma je ta, da je prvi bil dolgoročno pripravljen in izpeljan v dveh dneh, 14. in 15. aprila 1942. Drugi val pa je bil osebno zaznamovan in je trajal od jeseni 1944 do aprila 1945. Obema skupinama pregnancev je skupno, da so bili v Nemčiji pregnani v taborišča VOMI-Volksdeutsche Mittelstelle, a žrtve drugega vala ne tja, kamor žrtve prvega, temveč v Rettenbach na Švabskem in v Altötting na Bavarskem. V teh taboriščih so bili tudi pregnanci iz Slovenije. Pa tudi pri zbirnih taboriščih so razlike. Pregnanci prvega vala so vsi šli skozi zbirno taborišče v Žrelcu, pregnanci drugega vala pa so prišli v zbirna taborišča Otoče/Waidmannsdorf v Celovcu in Jezernica/Seebach v Beljaku.

Pomembna razlika je tudi, da so leta 1942 pregnali nacionalne elite in se  odkrižali t. i. socialnih primerov ter gospodarske konkurence. V drugem valu pa je veljala vrsta rodovnega talstva/Sippenhaftung, ki je prizadelo družine, katerih člani so ali umrli v kacetih ali poprej bili usmrčeni ali pa so padli v uporu kot partizani. Taka primera sta družini Pasterk, p.  d. Spodnji Tavčman v Lobniku, in Ogris, p. d. Odrej na Mali Gori pri Bilčovsu. V tej skupini je bila tudi družina iz Vzhodne Tirolske, ker je podpirala dezerterje, ter Wohlfar­thovi, Jehovine priče z Dholice. Pri obeh skupinah je postopek razlaščanja bil enak.

Vzrok za to, da je nacistični režim začel kaznovati družine upornikov, partizanov, kacetnikov, je porast in okrepitev upora. Če je DAG (Deutsche Ansiedlungsgesellschaft) leta 1942 prevzela domačije in kmetije pregnancev, DUT (Deu­tsche Umsiedlungstreuhand) pa gospodarske obrate, DAG domačij pregnancev drugega vala ni več prevzemala. Za domačije pregnancev prvega vala ni bilo težko dobiti najem­nikov. V poštev so prišli predvsem Kanalci in prekaljeni nacistični kmetje z Zgornje Koroške, ki naj bi zagotavljali uspeh germanizacijskih načrtov na slovenskem delu dežele. Pri tem je treba omeniti, da krajevni nacistični veljaki na Zilji niso hoteli najemnikov iz Kanalske doline (na osnovi pogodbe med Italijo in Nemčijo so, kakor tudi številni Južni Tirolci, pod parolo »Heim ins Reich« optirali za preselitev v rajh), ker so vedeli, da mnogi od njih znajo slovensko in so zato veljali za Slovencem prijazne, torej za nezanesljive in bi lahko zavirali ponemčevalne načrte.

A od leta 1943 je položaj za nemške kolonialiste na slovenskih kmetijah oz. na slovenskem delu Koroške zaradi okrepitve partizanske dejavnosti postajal vse neugodnejši in posamezniki so začeli zapuščati okupirane kmetije. Kot protiukrep se je oblast odločila za pregon družin, ki so podpirale partizane. Maja 1944 je režim izpeljal velik val aretacij  na območju Celovca, Borovelj, Bistrice v Rožu in Bilčovsa, novembra 1944 pa so nacisti nameravali iz Bilčovsa pregnati številne družine, a so se krajevni nacisti zbali partizanskega odgovora in tako do pregona ni prišlo.

Poleg tega pa režimu skorajda ni uspelo več dobiti najemnikov za domačije slovenskih pregnancev. Partizanski upor je podrl nadaljnje režimske načrte.

Zbirni taborišči za pregnance drugega vala sta bili v Otočah/Waidmannsdorf v Celovcu in Jezernici/ Seebach v Beljaku. Od tam so v taborišči Rettenbach in Altötting pregnali 21 družin. Precej družin je bilo sicer pregnanih z domačij, so pa vse do konca vojne ostale v zbirnih taboriščih na čakanju, na primer družina Wrulich z Radiš. Nekatere pa so, čeprav je na njihovih kmetijah že bil zaznamek zaplembe, ostale doma na kmetiji. Nekatere družine pa so pregonu ušle tako, da so se pridružile partizanom. Za pregon je bila določena tudi družina Zellnig iz Labotske doline, kajti 12. januarja 1945 sta bila oče in hči obglavljena v Gradcu. Šele 10. aprila 1945 se je končal drugi val pregona.

Brigitte Entner je ugotovila, da pregon in partizanski upor koroških Slovencev v uradnem koroškem avstrijskem zgodovinopisju igrata skromno, postransko vlogo. Zgodovinarji Hans Haas in Karl Stuhlpfarrer, Robert Knight ter posamezna dela o uporu žensk so častna izjema. Očitno tudi v tej panogi velja stara izkušnja, da se moramo predvsem sami dokopati do zgodovinskih dejstev in resnic.