»O Partigiano!«

Na Dunaju je med oktobrom in 4. decembrom  potekala mednarodno razvejana retrospektiva partizanskega in odporniškega filma, v katero je kurator Jurij Meden uvrstil tudi več slovenskih filmov. Na ogled je bilo 48 filmov iz 20 držav, med katerimi tri, Sovjetska zveza, Jugoslavija in Češkoslovaška, sploh več ne obstajajo, čeprav so bile za nastanek partizanskih in odporniških filmov ključnega pomena.

Odskočna deska za dunajsko retrospektivo  partizanskega filma je bila letošnja jesenska vsakoletna mednarodna filmska prireditev VIENNALE, v katero so prireditelji vključili tudi več partizanskih filmov.

V Sloveniji leta 1977 rojeni Jurij Meden je priznan filmski strokovnjak. Lansko leto se je vrnil s triletnega delovanja v Združenih državah Amerike na Dunaj, kjer je postal sodelavec Avstrijskega filmskega muzeja in zanj pripravil omenjeno retrospektivo, ki je v nekem smislu pionirski dogodek. Po Medenovem mnenju tvorijo partizanski filmi poseben filmski žanr, ki je do danes slabo raziskan, čeprav je predvsem v komunističnih državah sodil iz ideoloških vzgojnih in propagandnih namenov v sam vrh filmske produkcije.

Na dunajski retrospektivi so bili na ogled filmi, ki so nastali med letoma 1940 in 1980. Uvodni akord v zelo pester in raznolik program je pripadel znamenitemu italijanskemu neorealističnemu  filmu Roberta  Rossellinija Roma città aperta (Rim, odprto mesto) iz leta 1945. Glavni protagonist, protifašistični borec Giorgio Manfredi, se leta 1944 v času nemške okupacije skriva v Rimu pred gestapom. S pomočjo duhovnika dona Pietra skuša pobegniti iz zasedenega mesta, vendar ga zaradi izdaje ujamejo Nemci. Film na enkraten način opisuje nemoč nemške nacistične oblasti v Italiji v času druge svetovne vojne in junaški odpor prebivalstva, ki se kljub krutosti okupatorjev ne pusti streti.

Ta podtalni boj odporniškega gibanja proti velikanskemu nemškemu vojaškemu stroju je ena glavnih tem  odporniških filmov.  Novembra 1942 je Nemčija zasedla skoraj celotno Evropo in celo dele Severne Afrike. Za zgodovinarje je teh nekaj zadnjih tednov leta 1942 prelomna točka, na kateri se bojna sreča  prevesi na stran protinemških sil.  Izkrcanje britanskih in ameriških čet v Maroku in Alžiriji in nemški poraz v Stalingradu sta mejnika druge svetovne vojne, ki že nakazujeta poznejši totalni nemški  poraz.

Nemci pa nimajo težav le na glavnih bojiščih, temveč tudi v zasedenem zaledju, kjer se ilegalni odporniki in partizanske enote na različne načine borijo proti okupatorju. To je glavna tema slovenskega partizanskega filma, v katerem imata glavno vlogo tudi narava in zima, skozi katero se v gozdovih in v hribih borijo uporniki v težkih pogojih proti zasedbenim silam v mestih, kot je zapisal kritik v dunajskem dnevniku Der Standard. V dunajski retrospektivni izbor je kurator Jurij Meden uvrstil znane slovenske partizanske filme Balada o trobenti in oblaku, Dolina miru, Trenutki odločitve in Nasvidenje v naslednji vojni. Seveda pa bi  v ta izbor mogli vključiti še več  podobnih slovenskih ekspresivnih filmov, na primer filme Na svoji zemlji in Trst je naš. 

Dunajska kritika je pohvalila oba prikazana filma režiserja Franceta Štiglica, Dolino miru iz leta 1956 in Balado o trobenti in oblaku iz leta 1961. Dolina miru še sodi v prvo obdobje slovenskega oziroma jugoslovanskega partizanskega filma oziroma v zgodnjo klasiko slovenskega vojnega filma. Zgodba o slovenskem dečku in nemški deklici, ki sta po bombnem napadu na mesto ostala brez staršev in zbežita iz sirotišnice, da bi našla dolino miru, je sicer nekoliko sentimentalna, a humana. S pomočjo ameriškega vojaškega pilota iz sestreljenega letala, ki ga je upodobil ameriški  črnski igralec John Kitzmiller, se prebijata do doline miru.

Drugi film režiserja Štiglica Balada o trobenti in oblaku iz leta 1961 je nastal po znani istomenski noveli Cirila Kosmača in se dogaja med drugo svetovno vojno v božičnem času na samotni gorski kmetiji. Ko stari kmet Temnikar izve, da hočejo belogardisti ubiti ranjene partizane, ki se skrivajo v neki votlini, jih skuša rešiti kljub temu, da tvega življenje.

Film Trenutki odločitve iz leta 1955 je režiral Čeh František Čap, ki je takrat živel v Sloveniji.  Ta film je tipičen primer tedanjega partizanskega filma.  Glavni protagonist, zdravnik Koren, se odloči, da odpelje iz bolnice ranjenega partizana v gozd, kjer ga čakajo njegovi soborci.  Pri tem ubije domobranskega oficirja in ranjenca prepelje čez reko k partizanom.

Na dunajski retrospektivi partizanskega filma so predvajali tudi film  Nasvidenje v naslednji vojni , ki je nastal leta 1980 po  noveli Menuet za kitaro Vitomila Zupana iz leta 1975 in sodi že v pozno fazo tako imenovanega partizanskega in odporniškega filma. V ospredju filma, ki ga je režiral Živojin Pavlović, so disharmonično zavozlane etične dileme nekdanjih udeležencev druge svetovne vojne. Na počitnicah v lepi Španiji se srečata nekdanja smrtna sovražnika partizan Bevk in nekdanji nemški vojak Bittner in začneta obujati spomine na prestani težki vojni čas. V film so na modernističen način vključeni retrospektivni prizori iz nekdanjega vojnega dogajanja, kar nakazuje drugačen način gledanja na pretekle dogodke.

Tu ni mogoče našteti vseh na dunajski retrospektivi prikazanih filmov. Med njimi so bili filmski klasiki Kanal poljskega režiserja Andrzeja Wajde iz leta 1957, italijanski film Štirje dnevi Neaplja o uporu italijanskega prebivalstva proti nemškim okupatorjem v letu 1943 in jugoslovanski parizanski film Kozara iz leta 1962  -  in seveda špektakularni megafilm Sutjeska iz leta 1973 z Richardom Burtonom v glavni vlogi. Zanimiv je bil tudi hrvaški film režiserja Branka Bauerja Ne obračaj se, sin iz leta 1956  o komunistu Nevenu Novaku, ki pobegne iz vlaka v koncentacijsko taborišče in v Zagrebu išče sina Zorana, ki ga skušajo ustaši v nekem internatu prevzgojiti po svojih načelih.

Pri izbiri posameznih filmov je kurator Jurij Meden postopal neortodoksno. V program je uvrstil tudi komedije, satire in musikale. Naslov za retrospektivo O partigiano! je prevzel iz znane italijanske odporniške pesmi Bella ciao.