Matej Šekli, rojen leta 1976 v Šempetru pri Gorici, na oddelku za slavistiko in slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predava izbrana poglavja s področja primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov in iz narečij slovanskih jezikov. Je tudi sodelavec Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Ta čas je gostujoči profesor na slavističnem oddelku filozofske fakultete univerze na Dunaju. Lansko leto je pri Znanstveno raziskovalnem centru SAZU v Ljubljani objavil obsežno publikacijo Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov. 

18. junija je slovenskega jezikoslovca, kinadaljuje bogato tradicijo slovenskih filologov Kopitarja, Miklošiča, Murka, Ramovša in drugih, predstavil v Slovenskem inštitutu na Dunaju direktor nekdanjega Slovenskega znanstvenega inštituta Vincenc Rajšp. 

V zanimivem predavanju je Šekli raz-členil nastanek slovenskega jezika, pri čemer je razmejil geografski pojem jezika na določenem področju od kulturnega pojma knjižni jezik, ki v nasprotju s spontanim »biološkim« življenjem jezika in njegovih narečij zahteva  standardizacijo oziroma natančno normativno ureditev.

Predavatelj je posegel daleč v zgodovino nastajanja slovanskih jezikov in nastajanja slovenščine. Slovanski rodovi so se začeli na današnjem slovenskem prostoru naseljevati v 6. stoletju. Ozemlje teh tako imenovanih alpskih Slovanov je bilo sicer redko naseljeno, a mnogo večje od ozemlja današnje Slovenije. Na severovzhodu je očitno segalo do današnjega Dunaja in Donave, na severozahodu pa skoraj do Salzburga. Po mnenju Šeklija je bila slovenščina, ki se je razvijala kot tudi vsi drugi slovanski jeziki iz praslovanščine, v 10. stoletju še več ali manj enotna, toda kmalu se je začela narečno členiti. V 12. stoletju sta obstajali že dve večji narečni skupini. Jezikovna diferenciacija se je v nadaljnjih stoletjih srednjega veka v posameznih predelih današnje Slovenije, ki so bili v nekdanjih časih zaradi geografskih posebnosti težko dostopni, hitro nadaljevala. Danes razlikujemo z ozirom na različne teorije  sedem ali osem slovenskih narečnih skupin in 48 različnih narečnih govorov. Pravzaprav tozadevno skoraj velja izrek »Vsaka vas ima svoj glas«. Predavatelj je slovenščino predstavil tudi v primerjalnem vseslovanskem kontekstu, ki Slovane deli v vzhodne, zahodne in južne Slovane, h katerim sodijo tudi Slovenci.

Slovenski jezik kot tak je nastajal od 9. stoletja, o čemer pričajo tudi Brižinski spomeniki, toda slovenski knjižni jezik se pojavi v času protestantizma v 16. stoletju z verskimi knjigami in spisi Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča in drugih. V času protireformacije je enotnost knjižne slovenščine nekoliko oplahnila in se dopolnjevala z novimi jezikovnimi pritoki iz različnih s Slovenci poseljenih habsburških kronskih dežel. Še v Prešernovem času ni bilo strogo določenega slovenskega knjižnega idioma. V posameznih s Slovenci poseljenih habsburških deželah so pisci pa tudi uradništvo uporabljali različne inačice slovenskega jezika, v ogrskem Prekmurju pa so protestanti pa tudi katoličani oblikovali posebno varianto slovenskega jezika.

Vedno bolj enotna in standardizirana slovenščina se je pojavila šele po mar-čni revoluciji 1848, v posebno vzpodbudo za dokončno uveljavitev knjižnega jezika pa je bilo priznanje slovenščine kot uradnega jezika. Na to je opozorila kratka diskusija po koncu Šeklijevega predavanja, v katero sta posegla tudi dva slovenska avstrijska univerzitetna profesorja Walter Lukan in Ludvik Karničar. Opozorila sta na dejstvo, da je 5. člen tako imenovanega Cesarskega manifesta nedvoumno določil, da se vsi zakoni in uredbe habsburške monarhije morajo iz nemščine prevesti v vse deželne jezike, med temi tudi v slovenščino. Pri prevajanju Državnega zakonika v slovenščino je na Dunaju sodeloval tudi veliki jezikoslovec Franc Miklošič, ki je kodificiral veliko število besednih in jezikovnih zvez, ki jih v slovenščini uporabljamo še danes. Miklošičevo delo prevajanja avstrijske zakonodaje v slovenščino je kar 38 let nadaljeval njegov sodelavec Matej Cigale, ki ima veliko zaslug za slovensko pravno terminologijo. Janez Bleiweis je novo slovensko jezikovno terminologijo začel uporabljati v časopisu Novice leta 1853, kar je dodatno utrdilo njen položaj na celotnem slovenskem prostoru. V diskusiji se je pojavilo tudi vprašanje o venetščini kot prajeziku Slovencev, kar je predavatelj Šekli zavrnil kot jezikoslovno fantazijo.