O Handkeju, njegovem delu in Nobelovi nagradi

Ko sem prejel vest, da je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado, je bila moja prva misel:  Bum! 

Druga misel – ob premieri v Mestnem gledališču, isti dan zvečer: »Die Stunde, da wir nichts voneinander wussten«, je bila: »Die Stunde, wo wir daran nicht mehr glaubten«. Dejansko. Nisem bil verjel, da se bo to – sedaj zgodilo. Ampak, da se je zgodilo, je ena velika sreča – zanj, za nas in za literaturo.

Vsi vemo, da so nagrade, še zlasti, če so v taki dimenziji, kakor je Nobelova nagrada, tudi politične oz. odgovarjajo na nek način političnemu trendu v določenem času. Angažma za Srbijo je Handkeju najbrž dolga leta onemogočil, da bi dobil to nagrado. Mislim pa, da je kritika glede njegovega nastopanja oz. njegovega zavzemanja za Jugoslavijo, ob razpadu Jugoslavije, v glavnem neupravičena. 

Handke v vsej svoji literaturi, če beremo njegove knjige – in jih je le nekaj, napisal jih je okoli sedemdeset in jih še približno petdeset tudi prevedel iz drugih jezikov – postavlja tudi neke nove pojme, oblikuje nove besede, sprašuje, krempa za vsem, kar se okrog njega dogaja. In prav tako je krempal okrog tega razpada Jugoslavije. 

Da je to tako počel, je pravilno. Če si se z njim o vseh teh rečeh pogovarjal, si videl in začutil njegovo željo videti, kaj se za vsem tem dogaja. In, če so vsi ZA nekaj, potem je bilo to zanj – od vsega začetka – sumljivo. 

Saj, to ni napačno! To je pravilno. Iskal je nove pojme in razlage. Mislim, da bo zgodovina še pokazala, da je ta njegov poskus, spraviti premike in dogajanja v novo besednjaško/besedilno interpretacijo, veliko vreden. 

Za literarni svet in za leposlovje na Koroškem je ta Nobelova nagrada velika sreča in velika čast, ki se je zgodila, saj na nek, do sedaj nepoznan način osvetljuje literarno dogajanje v naših krajih in v naši bližnji okolici. Peter Handke je bil med prvimi, ki je spoznal, da je vrednota slovenske literature na Koroškem veliko več kot samo regionalna. V vseh njegovih delih, od Die Hornissen (Sršeni), preko Wunschloses Unglück (Žalost onkraj sanj) in Die Wiederholong (Ponovitev), tja do Immer noch Sturm (Še vedno vihar) sledimo jezikovni kontinuiteti pogleda na raznolikost jezikovnega ustvarjanja 

trpinčenega naroda, ki živi tukaj pod Karavankami. In s tole nagrado, mislim, je dobil celotni litararni pogled, kot ga je Peter Handke znal s svojim svinčnikom zapisati, posebno, očarljivo, noto. 

Ko se je začel spominjati svojih korenin, se je konec 70. let želel tudi jezikovno približati svojemu jeziku otroštva in mu je tedaj Helga Mračnikar bila učiteljica. Skupaj sta se lotila prevajanja Florjana Lipuša Zmote dijaka Tjaža.

Ko je leta 2002 na univerzi v Celovcu opozoril poslušalke in poslušalce, da naj berejo – in sicer Prušnikove Gamse na plazu, Kolenikove Spomine in Kokotovo poezijo, je s tem »iz sence potisnil v luč« tri avtorje, ki zaslužijo tole pozornost, saj so oni le vrh ledene gore pod-talnega pljuskanja vročih literarnih dogodkov v naših krajih.

Pri prebiranju Handkeja – in sam sem v svoji založbi izdal okoli petnajst del, ki so povezane s Petrom Handkejem, v nemščini in slovenščini – v njegovih delih lahko sledimo, kako se korakoma približuje svojim koreninam in svojemu otroštvu. V nekem pogovoru pripoveduje, kako so leta 1948 pobegnili iz vzhodnega Berlina in so jih ruski vojaki ustavili v gozdu: »Moja mama se je 

nenadoma začela z njimi slovensko pogovarjati. Zelo glasno je odmeval sloveski jezik skozi gozd in vojaki so to razumeli, se nasmehnili – in nas pustili naprej.« Jezik jim je rešil življenje in s tem je zanj, ki je bil takrat komaj pet let star, postal nekaj dominantnega, ter ga je začel, od takrat naprej, vleči, celo življenje. 

In zavedajmo se: bil je celo življenje odrinjenec, zaposavljen, izven spoštovanja. Kot mi vsi, ki smo Odrinjenci – po Prežihu – in se znajdemo v univerzalni pripovedi Še vedno vihar. Indijanci in Paracelsus so od hudiča! Znajo zdra-viti … 

V tem je tudi pomen njegove zgodbe in vidi se, v celotnem njegovem delu – jezik zna vse, vse počne, vse, kar piše, je iskanje miru in medsebojnega razumevanja. Berimo končno! Tudi s tega zornega kota preglejmo njegovo pripoved in žalost onkraj sanj ob razpadu velikega poskusa  mednarodnega sožitja, ki se mu je reklo – Jugoslavija. Slišim pesem daljnih sedemdestih let: Jugoslavijo, Jugoslavijo in vidim nas v Rue Nationale leta 1990 v Parizu, ko mi je zapisal v knjigo zero rue nationale!