Novi izzivi pred narodno skupnostjo

Sobotni simpozij v Mladinskem domu ob 70-letnici ene od naših krovnih organizacij se je začel s pozdravnim nagovorom podpredsednika ZSO Augusta Brumnika. Maja Balant Slobodjanac, generalna konzulka Republike Slovenije v Celovcu, je navzočim predstavnikom ZSO za zasluge pri ohranjanju slovenskega jezika na Koroškem podelila častni znak Republike Slovenije. Prvi štirje referati so obravnavali zgodovino koroških Slovencev v 20. stoletju. Diplomat Wolfgang Petritsch je spregovoril o neuspešnih prizadevanjih nekdanjega kanclerja Bruna Kreiskyja za uresničitev pravic koroških Slovencev. Zgodovinar Danijel Grafenauer je na primeru dr. Franca Zwittra spregovoril o politični integraciji koroških Slovencev v avstrijske politične stranke. O 7. členu in razgradnji dvojezičnega ljudskega šolstva je govoril britanski zgodovinar Robert Graham Knight. Referat bivšega predsednika ZSO Marjana Sturma je imel naslov Bolečina je obvezna, trpljenje pa po želji.

Drugi sklop referatov je pogled usmeril v sedanjost. 

Pravnica Mirjam Polzer-Srienz je predstavila poslanstvo, dejavnosti in dosežke Biroja za narodno skupnost, ki letos praznuje 35 let. »Vsak oddelek deželne vlade nam je dolžan pomagati pri izboljšanju položaja slovenske narodne skupnosti. Naloge biroja obsegajo pripravo stališč in predlogov zakonodajnih ter upravnih aktov dežele, ki zadevajo slovensko narodno skupnost.«A med pristojnostmi so tudi tolmačenje v upravnih postopkih, podpora pri pridobivanju subvencij in organizacija kulturnih ter znanstvenih prireditev. 

Vodja oddelka za manjšinsko šolstvo pri Deželni Šolski direkciji Koroške Sabine Sandrieser je predstavila ukrepe za neprekinjeno učenje slovenskega jezika od vstopa v šolo do mature, pa tudi pozitivne trende glede prijav k dvojezičnemu pouku v Štefanu na Zilji, Grabštajnu in Šmarjeti pri Velikovcu, kjer pred 15 leti ni bilo niti ene prijave. V zadnjih desetletjih se je po besedah Sandrieserjeve poslabšala »stopnja znanja slovenskega jezika prijavljenih k dvojezičnemu pouku«, izziv ostaja tudi upad prijav k slovenščini po koncu ljudske šole. »Gre za to, da ustvarimo pri starših nujnost stalnega in neprekinjenega usvajanja slovenskega jezika.« Šolski poskus dvojezičnega pouka na srednji šoli in gimnaziji v Beljaku naj bi»prispeval k temu, da bodo tudi učenke in učenci, ki ne nadaljujejo šolanja na Slovenski gimnaziji, imeli na voljo ustrezno ponudbo v slovenščini«.

V referatu »Identiteta in/ali solidarnost?« je psiholog Daniel Wutti predaval o izzivih ohranitve jezika in notranjih konfliktih narodne skupnosti. »Narodna skupnost se ne bo sama reproducirala tako, da bo število koroških Slovenk in Slovencev bistveno zraslo. Za kaj torej gre poleg tega, da se brigamo za slovenščino v družinah? Gre za nove govorke in govorce, potencial za to je velik.« Naše krovne organizacije Wutti vidi razpete med jezikovno in narodnostno koncepcijo manjšine.

Omizje z naslovom » Slovenska narodna skupnost – manjšina, ki se krči?«, pa tudi simpozij je povezoval pravnik Roman Roblek. Pedagoginja Natalie Bierbaumer iz Šentjakoba je po starih starših prva v svoji družini znova spregovorila v slovenščini. Ravnateljica Slovenske gimnazije Magdalena Kulnik je predstavila upad števila dijakov in izzive, ki jih pred osrednjo izobraževalno institucijo koroških Slovencev prinaša uvedba slovenščine tudi na srednjih šolah v okraju Beljak. »S tem pa mi izgubimo dijake. A naša gimnazija ostaja edina šola v Avstriji, ki ima slovenščino kot učni jezik.« Poslovodkinja k & k centra Šentjanž Julija Schellander-Obid je na primeru Gledališke šole Šentjanž izpostavila dodatno vrednost otroškega odrskega udejstvovanja, ki je v samozavesti in samoumevnosti rabe slovenščine v vseh okoliščinah. Predsednica Zveze slovenskih žena Daniela Topar je spomnila na slovenske žene in matere, ki so leta 1957 »res šle od hiše do hiše in prepričevale starše, da se ne pustijo ustrahovati in da prijavijo otroke na Slovensko gimnazijo, zelo aktivne pa so bile tudi pri ustanavljanju zasebnih dvojezičnih vrtcev na podeželju«.