Nova sodelavka muzeja v Globasnici: »Zgodovina nam daje orientacijo«

V tisočletja stari naselbini na gori svete Heme nad Globasnico najdemo pomembne sledi evropske preteklosti, med njimi predkeltsko božanstvo Iouenat, po katerem sta rimska naselbina Iuenna in Podjuna (Jauntal) dobili ime.

V romarskem muzeju v Globasnici si lahko ogledate izkopanine zgodnjekrščanskega romarskega svetišča iz časa preseljevanja narodov (400–600 po Kristusu), izbor okostja vzhodnogotskega grobišča, nakit in še bi lahko naštevali. 

Veliko več boste lahko odslej izvedeli od Martine Boinig, ki je pred kratkim v globaškem muzeju nastopila službo muzejske pedagoginje in posredovalke kulture. Doraščala je v Vidri vasi pri Pliberku. Pravi, da je kot mlado dekle veliko časa preživela z babico Katarino. »Obiskovali sva družine v okolici, šli k majniku (šmarnicam), delali na polju, v adventu nosili Marijo od  hiše do hiše,« se spominja. S težkim glasom pripoveduje, da je imela še brata Andreasa, ki je leta 2020 umrl veliko prezgodaj, star komaj 42 let. Martina Boinig je po glavni šoli obiskovala trgovsko akademijo v Velikovcu, kjer je maturirala. Več kot deset let je delala v gostinstvu pri Mohoriču kot natakarica, v kuhinji, kot blagajničarka ali na polju, če je bilo treba, je pazila tudi na otroke. Delala je, da si je prislužila denar, da je lahko študirala. »Vselej sem hotela študirati, a te možnosti od doma nisem kar tako dobila. Že kot deklica sem rada poslušala zgodbe starih ljudi in kako so živeli,« pripoveduje Boinig. Razmišlja, da je morda tudi to bil razlog, da se je pri 24 letih odločila za študij kulturne antropologije ter še slovenščine in ruščine. Študirala je v Celovcu, Gradcu in Ljubljani. V zaključnih delih je obravnavala slovensko terminologijo sob v kmečkih hišah na primeru Vidre vasi in vpliv umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst na demokratizacijo Jugoslavije. Med študijem je veliko potovala, obiskovala poletne šole v Rusiji, v Sloveniji, na Hrvaškem, bila je tudi v Ameriki. Pravi, da je najraje potovala z vlakom ali z avtobusom, ker se tako največ vidi in izve o drugih državah. Priznava, da je radovedna oseba.

Danes živi v Vidri vasi pri Hriberniku v stari kmečki hiši. Televizije nima, raje bere, hodi v gore ali se igra s psico Ilono. Delovne izkušnje si je nabrala že kot sodelavka muzeja Liaunig na Suhi. Kot sodelavka muzeja v Globasnici se bo poklicno ukvarjala z zgodovino naše regije. Zakaj meni, da naj bi se ljudje ukvarjali z lastno zgodovino? »Ker ti daje orientacijo v vsakdanjem življenju in ker z znanjem zgodovine marsikaj vidiš z drugačnega vidika.« Dodaja, da bi se človeštvo morda izognilo marsikateri neumnosti, če bi ljudje vedeli več o zgodovini. Skozi muzej bo goste po želji in predhodni najavi vodila v slovenskem ali nemškem jeziku, vodstva so možna tudi pri izkopaninah na gori svete Heme. S posebnimi ponudbami želijo nagovoriti tudi šolarje in mladino, ki jih prisrčno vabi v muzej. Kmalu želijo v muzeju urediti dvojezične, slovenske in nemške opise eksponatov. S kakšnim občutkom naj ljudje zapustijo romarski muzej v Globasnici? Želja Martine Boinig je, da naj ga zapustijo z navdušenjem, ker še niso vedeli, da nekaj tako zanimivega obstaja v Globasnici. Zelo vesela je, da je dobila službo v muzeju in veseli se novih izkušenj. Po sezoni pa načrtuje daljše potovanje v ZDA ali Argentino. Na vsak način bo ostala radovedna, da bo lahko čimbolj kvalitativno razložila eksponate, ki si jih lahko ogledate v Globasnici.