CelovecTik pred božičem je Tonč Feinig predstavil novo ploščo – prvo, na kateri sam poje in interpretira lastna besedila.

Na svojih koncertih je jazzovski pianist Tonč Feinig v zadnjih letih čedalje pogostje sam zapel, po navadi standarde iz jazza, soula ali rocka. Kakšen krat pa je bilo slišati tudi že kakšno lastno skladbo ali pa vsaj njegovo občuteno interpretacijo narečne skladbe Ko bi jaz šuštar bil Mira Kernjaka.

Končno pa je luč sveta ugledala njegova prva plošča s skladbami na lastna besedila s programskim naslovom Shine, po slovensko sijaj (več o tem v intervjuju). Sredi decembra jo je javnosti predstavil v celovški knjigarni Heyn, zgoščenka je na voljo tudi v slovenskih knjigarnah v Celovcu.

Na glasbeni sceni ste dejavni že desetletja, razmeroma pozno, v srednjih, zrelih letih tako rekoč, pa ste sedaj izdali prvo ploščo, na kateri se predstavljate tudi kot interpret lastnih besedil. Kako, da šele sedaj?

Tonč Feinig: Že vedno sem želel peti. Med študijem klavirja v Den Haagu sem študiral tudi jazz petje, ampak še nisem bil tako daleč. V zadnjih letih sem videl, da to deluje in sem se upal pa naredil ta korak, da sem šel s petjem in z lastnimi pesmimi tudi na oder.

Besedila so v slovenščini, angleščini in nemščini. Se v vseh treh jezikih lahko izražate enako neposredno?

Angleška besedila sem začel pisati, ker so lahko blizu, pa tudi malo oddaljena, saj pesem v angleščini takoj dobi drugo dimenzijo. V njej lahko kaj poveš, česar v slovenščini ali nemščini ne moreš, ker z vsakim jezikom posreduješ kaj drugega. Najdalj sem potreboval s slovenskim jezikom, ker mi je najbolj blizu.

V besedilih je zajet cel razpon klasičnih življenjskih tem, od ljubezni do smrti. V besedila so torej prelite osebne izkušnje?

Ja, seveda. To je najbliže in iz tega črpa vsak človek. Meni se je zdelo najbolj primerno, da to, kar te najbolj žuli ali zaposluje, daš v pesem.

Prvič ste posneli dva videospota, za pesmi Ko bi jaz šuštar bil in Shine. Kako je potekalo snemanje?

Super. Pridobil sem Davida Hoferja za produkcijo in je šlo čisto enostavno. Oba videa sem snemal pri Cingelcu na Trati, kar mi je bilo zelo pomembno. Oder tam je izjemen, povezan je z našo gledališko tradicijo, kar je tudi del mene kot koroškega Slovenca. Video za Shine se dogaja tudi pod Mačenskim vrhom, kar mi je tudi pomembna vzporednica, saj imam po očetu sorodstvo v Rutah.

Naslov plošče je Shine, po slovensko Sijaj, vaš pogled na naslovnici pa je mrk, zelo resen. Kako to?

Ne vem, če je mrk, je pa zelo resen, ker so tudi skladbe deloma zelo resne. Da bi se smejal na naslovnici, mi je bilo malo čudno. Naslovna stran je torej resna, na notranji strani pa se tudi smejim. Naslov Shine, sijaj, pa se kaže tudi s tem, da je ovitek sicer bolj temen, ko ga pa odpreš, pa je bolj svetel, tudi pridana knjižica je bolj svetla. Tako kakor v življenju – kjer je svetloba, so tudi sence. Ima pa to opravka tudi s tem, da sedaj, ko sem, kakor ste rekli, v srednjih, zrelih letih, posvetiš v prostore, kamor se prej nisi upal pogledati. Prej se nisi upal ali nisi hotel, kar je tudi tema celega albuma. Naslov Shine pa je povezan tudi s tem, da pustiš luč sijati, da uživaš, ko si na odru v luči.