Na Suhi stopa v ospredje nova generacija lutkarjev in režiserk

TIMNA KATZ: Prvič sem lutkala pri štirih letih prav tukaj na Suhi. Spomnim se, da so bili vsi ostali otroci v lutkovni skupini veliko starejši od mene. V igri sem imela nalogo, da kot metuljček letim preko odra. Režijo je vodil naš sedanji mentor Rihard Grilc – Činkej. Čeprav so bile vaje pogosto dolge in naporne, me je svet lutk nekako začaral. Tudi starši so me spodbujali, naj nadaljujem z lutkarstvom. Tako sem lutkala tudi v naslednji in v naslednjih igrah. Do približno 13. leta sem bila članica Lutk Suhe. Kot najstnica, ko sem obiskovala Slovensko gimnazijo in nato Trgovsko akademijo, pa sem igrala pri Lutkah Mladje KDZ. To je bila popolnoma druga izkušnja, saj so bile igre namenjene mladinski in odrasli publiki in smo se ukvarjali z zahtevnejšimi tematikami. Ob vajah sem se veliko naučila o različnih družbenih in političnih temah, kot so na primer mehanizmi propagande v »Sadnji komediji« ali o zgodovini ter sodni obravnavi pokola na Peršmanovi domačiji v igri »Peršman proces«. Istočasno sem si tudi preko besedil širila slovenski besedni zaklad.

ELA AJDA GRILC: Ker je lutkarstvo pri nas »družinska obrt«, je bilo zame vedno jasno, da bom tudi jaz lutkala. Svojo prvo vlogo sem igrala pri štirih ali petih letih v uprizoritvi »Matilda« Lutk Mladje KDZ. Nastopala sem na koncu igre kot živa Matilda, ki je našla dom pri gospe Med. Kot najmlajša članica Lutk Mladje sem v naslednjih igrah vedno igrala manjše vloge – plešoče sonce ali Julijo v senčnem gledališču. Istočasno sem sodelovala tudi pri skupini Lutke Suha. Ko so se Lutke Mladje na novo oblikovale – ker so starejši maturirali in se deloma preselili zaradi študija – sem skupaj s Timno postala članica nove zasedbe.

Ker so režijo skoraj vedno vodili družinski člani, niso prizanašali s kritiko, če sem pozabila pregibati glavo lutke ali če se roka ni logično gibala. Od te »trde šole« sem pa imela veliko koristi, saj sem se na ta način temeljito naučila lutkarske obrti.

GRILC: Lutke Suha so nekaj časa mirovale, ker je v okolici primanjkovalo otrok, ki bi tvorili skupino. Zdaj pa je nekaj otrok v pravi starosti, ki jih stvar zanima, in imajo starše, ki so pripravljeni podpirati ta projekt. Vloge staršev v tem sklopu ni mogoče preceniti – brez njih nič ni mogoče. Odborniki KPD Drava so naju vprašali, ali bi prevzeli režijo. Ker pa nobena od naju tega ni želela delati sama, sva ustanovili režijski duo.

KATZ: Res lepo je videti, koliko zanimanja je za lutkarstvo na Suhi in v sosednjih vaseh. Naša skupina trenutno šteje osem otrok, sodelovalo bi jih še več, a mlajših od pet let nismo vključili.

Poleg kreativnega aspekta lutkovnega gledališča je za starše pomembno tudi, da imajo otroci prostor, kjer v prostem času govorijo slovensko. Neka mama dveh igralk nama je pisala, da se njeni hčeri zdaj zaradi lutk tudi doma med seboj pogovarjata po slovensko, kar se prej nista.

KATZ: Mislim, da je slovenščina kot odrski jezik in kot jezik lutkovne skupine eden najpomembnejših aspektov koroško-slovenskega lutkovnega gledališča. Pri vajah z Elo vedno govoriva slovensko oz. v podjunskem narečju. Tudi če naju igralci nagovorijo v nemščini, odgovoriva v slovenščini. Tako ustvariva okolje, v katerem je jasno, da je slovenščina jezik komunikacije. Zame je zelo pomembno, da na Suhi spet obstaja ponudba v slovenščini za otroke. Trenutno je tukaj jezikovno okolje pretežno nemško. Upam, da bo na premiero prišlo čim več otrok iz občine in se bodo odločili tudi sami lutkati v naslednji igri.

GRILC: Glede jezika se mi zdi pomembno, da s Timno uporabljava tudi narečje. Tako otroci vidijo in slišijo, da narečje ni omejeno le na domače okolje, ampak da ima prostor tudi na odru in v društvih. Na splošno pa mislim, da je za otroke zelo pomembna izkušnja nastopati v slovenščini, za kar dobijo celo aplavz. Tako doživijo, da se njihova materinščina ne le ceni, ampak tudi celebrira. To pozitivno vpliva na samozavest in spoštovanje lastnega jezika.

GRILC: Otroci veliko pijejo in pogosto hodijo na stranišče, zato je treba računati z več pavzami. Seveda je izziv tudi učenje besedila. Poleg tega so bili vsi igralci začetniki, zato sva jih morali lutkarstva naučiti od začetka. Na prvih vajah smo vadili predvsem hojo, gibanje glave in pogled.

Zame osebno pa je bil izziv vsak konec tedna potovati z Dunaja na Suho na vaje. To je bilo precej naporno, a mi je bil projekt tako pri srcu, da sem to z veseljem počela.

KATZ: Terminsko je bilo včasih zahtevno, ker so otroci zelo aktivni in imajo veliko obšolskih dejavnosti. A na koncu nam je uspelo! Zelo sva hvaležni za našo skupino. Otroci so motivirani in pridni. Ni samoumevno, da naju poslušajo in da s takšno pozornostjo in z veseljem sodelujejo.

GRILC: Pomembno je bilo, da sva v to vlogo stopili skupaj. Če še nisi bil v vodilni vlogi – kot režiserka ali predsednica organizacije – sta negotovost in trema lahko veliki. Deljeno odgovornost je laže nositi, skupno delo pa je tudi bolj zabavno in enostavno. Poleg tega postane delo manj hierarhično, diskusija del rutine, raznolikost mnenj pa standard.

KATZ: Olajšanje je bilo tudi, da sva imeli ob sebi izkušenega mentorja. Činkej ima desetletja izkušenj kot lutkar, režiser, izdelovalec lutk, scenograf in dramaturg. Zelo pomembno je bilo, da sva se lahko obrnili nanj z vprašanji in da smo skupaj iskali rešitve. Skupno delo in razprava sta pri tem ključna. Zato je za naju velik privilegij, da lahko delujeva v strukturah KPD Drave, kjer mladi dobimo zaupanje in prostor za samostojno delo.

Mislim, da je za manjšinske strukture bistveno, da omogočajo mladim aktivno sooblikovanje projektov. Pomembno je, da starejši podpirajo in svetujejo, a tudi poslušajo mlade.

GRILC: Kot angažirani koroški Slovenki dobro poznava problematiko narodne skupnosti in lokalne razmere. Manjšinska situacija vpliva na vsebine iger, delo s skupino in odnos do jezika. Z otroki govoriva tudi o tem, zakaj lutkamo in govorimo slovensko na odru.

KATZ: Motivacija je zelo pomembna. Želimo ohraniti jezik – na odru in v skupini. Z lutkarstvom negujemo strukture in vključujemo nove generacije v kulturno delo. Ustvarjamo prostore, kjer je slovenščina pogovorni jezik, hkrati pa so dostopni tudi nemškogovorečim otrokom. Preko lutk pridejo v stik z jezikom in morda nadaljujejo izobraževalno pot v dvojezičnih ustanovah. Imeli smo že primere, ko so se otroci zaradi tega odločili za Slovensko gimnazijo.Mislim, da takšne strukture lahko pomembno prispevajo k ohranjanju narodne skupnosti.

GRILC: Zgodba govori o državi, kjer ljudje lahko izgovorijo besede le, če jih kupijo in pojedo. Bogati si lahko privoščijo več besed, revni pa jih morajo iskati ali varčevati zanje. Glavni lik je fant Lipej, ki je zaljubljen v prijateljico Sanjo in išče način, kako ji priznati ljubezen.

KATZ: Pomembno nama je bilo, da otroci razumejo besedilo in se iz njega nekaj naučijo. Tematika je zelo aktualna – kapitalizem vpliva na vsa področja življenja. Bogati imajo več možnosti, revni pa so pogosto izključeni. Upava, da otroci spoznajo nepravičnost teh razmer in hkrati pomen medsebojne podpore.

GRILC: Igra govori tudi o vrednosti besed. Za nas manjšince je to zelo pomembno, saj pokaže, kako dragocen je naš jezik.

GRILC: Zelo upava. Veselilo bi naju, če bi nas povabila tudi druga društva in bi lahko z otroki lutkali v čim več krajih na Koroškem.

GRILC: Da! Ponudili so mi režijo otroške lutkovne skupine na Dunaju, kar me zelo veseli. Rada bi pa tudi s Timno ponovno lutkala in ustvarila novo igro na Suhi – toda tokrat raje med počitnicami.

KATZ: Vedno sem odprta za takšne projekte in z veseljem bi še enkrat režirala za Lutke Suha. Zanimivo bi mi bilo tudi delo z mladinsko skupino.

GRILC & KATZ: Pridite na premiero!