Miha Vrbinc o Rastju v uvodniku glavnega urednika

13. številka je, tako kot njene predhodnice, prikaz raznolikega ustvarjanja uveljavljenih in priznanih piscev; mladih ustvarjalk in ustvarjalcev in takih, ki že dalj časa pišejo, a doslej še niso objavljali. V reviji pridejo do besede avtorice in avtorji, ki so povezani s Koroško, ker tu živijo ali se (drugod, po svetu) ukvarjajo s Koroško – vsem, ki radi pišejo in s tem ohranjajo živo pisano slovensko besedo.

Revija Rastje 13 je prikaz ustvarjanja v slovenščini, letos pa v dveh prispevkih tudi prikaz koroške stvarnosti: Dominik Srienc ubere pot kombiniranja nemščine in slovenščine in s tem ponazarja živo dvojezičnost. Stanko Wakounig sooča v svojem dramskem besedilu (objavljeno v odlomkih) prav v času tik pred 100-letnico koroškega plebiscita dramskega junaka z jezikovnim okoljem, v katerem slovenščina ni bila sprejeta, temveč zasovražena in ogrožena. Tudi v drugih besedilih so prisotni zgodovinski trenutki (1. svetovna vojna, leto 1920, medvojni in povojni čas)), želja po preživetju in miru in sreči in upiranju usodi, doživljanje mladosti in starosti ... Vseh teh in še mnogo drugih tem se lotevajo besedila, ki so tudi tokrat odraz ustvarjanja v najrazličnejših literarnih žanrih.

... in o nastajanju Rastja

Zbiranje prispevkov za Rastje se začenja z uredniško sejo februarja, pri kateri se uredniški odbor pomeni in zmeni za glavne smernice – kdo bo umetnica ali umetnik v Rastju, katere obletnice se velja spomniti ipd. Nato sledi prvi razpis v marcu, drugi v juniju – konec uredniškega roka pa je v začetku avgusta, da se potem pripravi za oblikovanje, pregledovanje, tisk. Vabilo je izrečeno, napisano, izdano – in sčasoma se nabirajo prispevki do dokončne zbirke besedil. S koncem urednikovanja pa se začne novo zbiranje ...

...

Književno ustvarjanje dokazuje (trdo)živost slovenske besede in Rastje je del tega skozi vse zgodovinske ujme živega ustvarjalnega mozaika. Ali s pesniško besedo Gustava Januša, zapisano ob koncu njegove predstavitve na strani 196: »... ugovarjam temi,/ hvalim bel okenski križ,/ sledim južnemu vetru/ ter prisluškujem/ dvogovoru brestov./ Onemeti mi je težko.«