Mar ni čudno, da na odru, ki je že sam po sebi kraj in raj besed, nekaj dni zapored predvajajo skoraj brezbesedni film »oder besed – Bühne der Wörter«? In občinstvo je navdušeno.
Dogajalo se je to od sobote, 6. novembra, do torka, 9. novembra tega leta pri Cingelcu na Trati. Za ta nenavadni filmski projekt sta bila organizacijsko odgovorna SPD »Borovlje« in Theater WalTzwerk, ki sta v okviru Carinthija 2020 nameravala uprizoriti Handkejeve »Izgubljence«, kar jima je preprečila korona. Slednjič je iz novega načrta nastal film »oder besed – Bühne der Wörter«. Osrednji kraj dogajanja je Kulturni dom Cingelc na Trati, središče slovenskega kulturnega dogajanja v Borovljah in okolici, ki so ga nacisti takoj po anšlusu leta 1938 nasilno odvzeli Slovencem; za nekatere nemškonastrojene Borovljance je še danes hiša, katere prag za nobeno ceno ne prestopijo, a vendar je danes kraj medkulturnega dialoga in stikov.
V soju teh dejstev je morda kar prav, da celotni besedni del sloni zgolj na naključno izbranih desetih slovenskih in nemških besedah, kar pa tudi pomeni, da je bil in je film precejšen izziv in vsakdo je imel dovolj priložnosti in časa za razmišljanje in razglabljanje. Vsebinska nit je ta, da brezposeln čevljar, igra ga Max Achatz, prevzame službo hišnika pri Cingelcu in se mora nenadoma soočati z umetniško navdahnjenimi ljudmi, zanj najbolj sumljiva sorta človeštva.
Začetna radovednost se po nasprotovanju in nezaupanju počasi razvije v zbliževanje in strpnost. Slikovna in zvočna metafora za koroško stvarnost, ujeta v deset naključno izbranih besed »sivo, würden, usnje, košara, manjka, zdravilna rastlina, neunzehn, füllen, veslo/Ruder, die«, ki kot zvočni smerokaz odmevajo skozi film. Na koncu gledalka in gledalec stojita pred upravičenim, a odprtim vprašanjem, če to le ni bil oder brez besed? Koroška gluha loza, kot bi dejal pokojni Janko Messner, v kateri skozi ogromno trobilo izginja slovenska beseda in za njo lebdijo le viže njenih pesmi, ki pa tudi počasi odzvenijo v tišino. Tako kot sta odzveneli otožni pesmi »Tam čier teče bistra Zila« in »Is schon still umman See«, ki ju je pred premiero v zatemneli Cingelčevi dvorani ubrano zapel Komorni zbor SPD »Borovlje«.
Film je posnela ekipa Ulricha Kaufmanna in Sigrid Friedmann, ki sta napisala tudi scenarij, glasba je izpod peresa Romana Verdela, pel pa je Komorni zbor »Borovlje«. Igrali so Katarina Hartmann, Leonie Humitsch, Mihi Krištof-Kranzelbinder, Sarah Rebecca Kühl, Martha Laschkolnig, Aleksander Tolmaier, Sara Zambrano Moreno, Juliane Aixner in Kara Liebhart, sodelovala sta tudi Lena Kolter in Herbert Pegam. Umetniški vodja je bil Markus Achatz.
Projekt je podprla koroška deželna vlada. Vodja kulturnega oddelka Igor Pucker se je zahvalil vsem sodelujočim za enkraten film, predsednik SPD Borovlje pa za sodelovanje.
