»Ko je bil ortstafelšturm, smo bili vsi zelo potrti in smo se spraševali, kako na to odgovoriti. In smo ustanovili zbor Podjuna.« Tako se je Nežka Kert, rojena Srienc, leta 2021 v pogovoru za Novice spominjala nastanka Mešanega pevskega zbora Podjuna. Njen mož Fric pa omenja že rajna pobudnika Hermana Germa in Poldeja Cvelfa. Še pod okriljem SPD Edinost v Pliberku so ustanovili mešani pevski zbor. Prva vaja je bila 1. marca 1974 v farni dvorani v Šmihelu, zbralo se je 22 pevk in pevcev. Nekaj vaj so imeli tudi v hiši družine Kert v Nonči vasi, 26. aprila 1974 so bile prve vaje v pliberški ljudski šoli. Zbor je narasel na 43 članic in članov, prvi nastop so imeli že 30. aprila 1974 v Schwarzlnovi dvorani v Pliberku. O tem prvem nastopu je poročal Slovenski vestnik (štev. 18, 1974): Na ta večer se je javnosti prvič predstavil novoustanovljeni mešani zbor »Edinost«, kar je lep dokaz rasti kulturnega dela naših rojakov v Pliberku in okolici. (...) Mladi zbor se je predstavil s štirmi pesmimi, pred tem pa je o nastanku zbora spregovoril ravnatelj Herman Germ, ki je povedal, da je v mladih članih zbora prisotna močna volja in ljubezen do slovenske pesmi. (...)
Od društva SPD Edinost se je Podjuna »osamosvojila« leta 1977, ko so ustanovili še lastno društvo Mešani pevski zbor Podjuna – Pliberk s prvim predsednikom Hermanom Germom. Prvi zborovodja je bil Otto Wutte, njemu je sledil Tone Ivartnik (+2016), od leta 2004 pa prepevajo pod taktirko Anje Kapun, profesorice glasbe in nemščine, ki živi na Dunaju. Vsak drugi teden prihaja na Koroško, da vadi s Podjuno, člana zbora pa sta postala tudi njen mož Jodok Sutterlüty ter njun sin Gregor.
Zbor od začetka utrjuje prijateljske stike med prebivalci alpsko-jadranske regije ter obema narodoma na Koroškem. Pojejo predvsem slovenske narodne in umetne pesmi, pa tudi moderne skladbe ter pesmi sosednjih in evropskih narodov. Pevke in pevci prihajajo s podeželja, z Dunaja, ena pevka se na vaje vozi iz Štajerske. Nastopi v Avstriji, Sloveniji, Italiji, Nemčiji in Češki so nepozabna vizitka zbora, v zadnjih letih tudi sooblikujejo mednarodno adventno petje v dunajski mestni hiši. Trenutno v zboru prepeva 41 pevk in pevcev, 24 žensk in 17 moških od 16. do 78. leta starosti. Zbor je že posnel tri kasete in štiri zgoščenke, zadnja zgoščenka z imenom »Ki so včasih bile« je nastala leta 2015. Podjuna je prejela številna priznanja, tudi Gallusovo, ki ga podeljuje Zveza kulturnih organizacij Slovenije. Kot poseben višek njihovega delovanja pa pevke in pevci omenjajo sodelovanje na lanskem zborovskem tekmovanju avstrijske radiotelevizije, ko je Mešani pevski zbor Podjuna osvojil prvo mesto v kategoriji mešani zbor in je s tem postal »Zbor leta 2023«.
Društvo pod vodstvom predsednice in korepetitorke mešanega zbora Janje Trap-Kert pa z Mlado Podjuno (vodita Traudi Katz-Lipusch in Mirjam Kaiser) v pliberški okolici skrbi tudi za pevski naraščaj, tako da lahko jubilej praznujejo s sončnim pogledom v prihodnost.
50-letnico obstoja bodo pod geslom »Opus 50 – Solo: Podjuna« praznovali s slavnostnim koncertom, ki bo to soboto, 25. maja, ob 20. uri v Kulturnem domu Pliberk. Podjuni se bosta na odru pridružila še glasbenika Tonč Feinig in Stefan Thaler ter violinistka Mira Gregorič.
Pri Podjuni pojem že tri leta. Zboru sem se pridružila, ker sta med pevkami tudi moja mama ter babica in dedej – tri generacije. Všeč mi je, ker pojemo veliko različnih pesmi in da v zboru skupaj prepevajo zelo mladi in tudi starejši pevci in pevke.
Približno 13 let že pojem pri Podjuni. Začel sem že pri Mladi Podjuni, pojem že celo življenje in to zelo rad. To imamo v družini, tako z mamine kot z očetove strani. Ne sodelujem samo zaradi petja, tukaj redno srečujem tudi ljudi, ki jih imam rad in po vajah tudi skupaj kaj popijemo. Všeč mi je kombinacija klasičnih in bolj sodobnih skladb, tako je petje vselej tudi izziv.
Peti sem začel s petimi leti pri Mladi Podjuni, z 18 leti sem sem se pridružil odrasli Podjuni, tako da sem že skoraj 40 let član te druščine. Pojem, ker je to tudi ponos in nekakšen poklon jeziku. Uživam tudi v prijetni družbi, ki je ne želim pogrešati. Podjuna je bila vsa leta pri izbiri programa svojevrstna, že pod taktirko Toneta Ivartnika smo bili vedno na limitu svojih zmožnosti. Že 20 let prepevam pod taktirko Anje Kapun, ki nas prav tako spravlja do tistega roba, da spoznamo nove meje. Skušamo jih doseči, graditi nove melodije in harmonije in to je nekaj lepega.
Ob ustanovitvi zbora leta 1974 me je moja sestra Sabina pritegnila k zboru. Takoj mi je bilo všeč, ker rada pojem, življenja brez petja si ne morem predstavljati. Prej sem doma veliko prepevala z mamo, na polju, v hlevu, v cerkvi. Ljubezen do petja smo dobili od mame. V zboru se dobro počutim, ker smo zelo pisan kup ljudi, mladi, starejši in vsi držimo skupaj. Včasih si kaj teže zapomniš, če si starejši, bolj se moraš potruditi. Prepričana sem, da zaradi petja ostaneš fit. Sploh, ker se ob petju tudi gibamo.
Leta 2014 sem se pridružila Podjuni, ker sem tedaj živela v Pliberku. Leta 2016 sem se preselila na Štajersko in od tedaj se iz Lipnice vozim na vaje. Všeč mi je družba in da ima zborovodkinja Anja zelo dobre pesmi. Tako sem ostala nekako povezana s Pliberkom. Mislim, da smo dobro pripravljeni na jubilejni koncert, dosti smo vadili, imamo ogromno pesmi, je kar naporno. Praznujem tudi osebni jubilej, saj letos pojem deset let v zboru.
Živim na Dunaju in v zboru pojem, ker ga vodi moja mama in tudi moj oče poje v zboru, pela pa sta tudi babica in dedej. Petje v zboru mi je zelo všeč, ker tukaj pojemo veliko slovenskih pesmi. Tako vadim slovenščino, ker se na Dunaju pogovarjam le z mamo. Je pa tudi lepo, ker sem spoznal nove prijatelje. Vožnja na Koroško je včasih že naporna, a ker mi je petje tako všeč, to zame ni problem.
Elijana: Moj oče in brat pojeta pri zboru in odločila sem se, da bom tudi jaz začela. Všeč mi je, ker so v zboru starejši in mlajši ljudje in tako se lahko medgeneracijsko pogovarjamo.
Sandra: Elijana me je vprašala, ker ni hotela začeti sama. Dobro je, ker se enkrat v tednu vidimo, se pogovarjamo in po vajah tudi skupaj kaj popijemo. Vaja je tudi srečanje prijateljev.
Že od leta 1981 že pojem v zboru, začela sem pri 16 letih in od tedaj pojem brez prekinitve. Na jubilej zbora se pripravljamo že dobro leto, naštudirali smo nove pesmi, je pa tudi veliko zimzelenih, ki jih ljudje radi poslušajo. Pri zboru pojem, ker pač Slovenci radi pojemo in da bi slovenska pesem živela še naprej. Posebnost Podjune pa je, da pojemo tudi bolj zahtevne pesmi in če uspe, da se jih naučimo, je to za nas veliko veselje.
Kot najstarejši še aktiven član Mešanega pevskega zbora Podjuna se rad spominjam prvih vaj in nastopov skozi vsa leta. Vesel sem živahnega razpoloženja in zelo srečen sem, da še morem (smem) med biti del nasmejane družbe tega zbora.
Peto leto pojem pri Podjuni, pojem, ker rad pojem. Že 25 let pojem tudi pri zboru Kralj Matjaž. Pri Podjuni je malo bolj zahtevno petje in to me je mikalo, hotel sem poskusiti nekaj novega. Pojemo tudi bolj umetne pesmi, na primer popolnoma brez besedila. Moj problem je, da imam premalo časa, a do zdaj sem si ga pač vzel.
Ime mi je Cecilija, a vsi mi pravijo Gina. Petje me veseli, že z očetom (Albin Vauče) sva skupaj prepevala, ko sem bila še mlado dekle. Od njega sem dobila veselje, od boga pa posluh. Petje mi je srčna zadeva, ker je dobro tudi za zdravje. Če ne bi pela, me danes ne bi bilo več. Ko sem zbolela za rakom, so mi pomagali in name mislili in molili tudi pevski prijatelji. In res sem spet ozdravela. Pri Podjuni sem začela leta 1988, vmes sem delala v Švici, neprekinjeno pojem od leta 1995. Sem edini ženski tenor, torej pojem moški glas.
Peti sem začela s tremi leti pri Mladi Podjuni, s 16 leti sem začela pri odraslem zboru. V odboru društva sem pristojna za finance. Pomembna sta mi družba in da se pogovarjamo v slovenščini, to mi je najbolj pomembno. Važno je tudi, da se ohranijo slovenske pesmi in to zavest damo naprej tudi mlajši generaciji.
Iz rubrike Kultura preberite tudi