Kje drugje bi lutkovna predstava o grotesknih posledicah meja bila bolj primerna kot v spodnji Podjuni in to sto let po plebiscitu? V Šmihelu je še do jutri na sporedu lutkovna igra Hiša na meji. 

Šmihel Poljski pisatelj in dramatik Slawomir Mrožek (1930-2013) je v mlajših letih bil trden komunist. Leta 1953 je bil sopodpisnik odprtega pisma, ki je pozdravilo smrtno obsodbo treh katoliških duhovnikov (obtožbe so bile v stalinističnem duhu izmišljene). Deset let kasneje 1963 se Mrožek po obisku Italije z ženo ni več vrnil v svojo domovino Poljsko. Tedaj se je že distanciral od ene od treh velikih totalitarnih ideologij 20. stoletja, ki je podjarmila evropski vzhod. »Z dvajsetimi leti sem bil, ne da bi podarjenemu konju pogledal na zobe, pripravljen sprejeti kakršnokoli ideološko tezo – dokler je bila revolucionarna (…) Na srečo nisem bil rojen v Nemčiji, recimo leta 1913. Postal bi hitlerjanec, ker je bila metoda novačenja enaka.« Štiri leta po svojem pobegu iz »delavskega raja« je Mrožek napisal absurdno dramo Hiša na meji. Katoliško prosvetno društvo Šmihel je delo uprizorilo kot lutkovno igro, premiera je bila pretekli petek v domačni farni dvorani. 

In igra, ki je tudi uradni del letošnjih koroških slavij v okviru niza CarinthiJA 2020 (zaradi covida-19 preložena premiera je bila prvotno predvidena za 10. oktober!), ne bi ob stoletnici plebiscita in določitvi meje mogla biti bolj primerna. Meja je ravno v spodnjo Podjuno, ki je odprta proti Mežiški dolini, treščila kakor popolnoma nepotrebna nadloga in se zarezala v sorodstvene vezi, vsakodnevno življenje, trgovske odnose in v popolnoma nedolžno naravo. Meja je ravno tam vso svojo absurdnost prelila v čisto realnost. Predstava Hiša na meji se začne z družino, ki se za večerjo zbere za skupno mizo in jo tedaj obiščejo trije diplomati, da bi sporočili izid mednarodne konference o meji. Meja bo namreč odslej potekala skozi hišo, skozi mizo, skozi kuhinjo. Življenje postane absurd. Za pot iz spalnice v kopalnico so kmalu potrebne prepustnice, prehranjevanje prek meje je pod budnim nadzorom carinskih organov, za vsak korak in vsako dejanje so potrebne dovolilnice in dajatve. Birokracija slavi, zdrava pamet beži. Meja postane nadresnična resničnost. 

Režiser šmihelske uprizoritve Zoran Petrovič je dramsko delo spretno priredil za lutkovno predstavo, ki se prepleta s klasično igranim gledališčem. Podolgovata miza služi tako kot oder kakor kot pododrje, preprosta scena je s tem večfunkcionalna. Igralci (Benjamin Butej, Daniel Kaiser, Silva Krivograd, Ajda in Veronika Kušej, Tatjana Merva, Miriam Smolnik, Kristina Trap-Jernej in Samuel Trap) so domači lutkarji mlajše in zrelejše generacije, ki z večletnimi izkušnjami predstavi vseskozi zagotavljajo zanesljivo suverenost.