Hoffmanove pripovedke so eno od ključnih del francoskega skladatelja Jacquesa Offenbacha, s katero je imel do premiere izredno smolo. Opero je pripravil, toda 5. oktobra 1880 je z njenim rokopisom v roki, umrl. Njegovo delo je prevzel skladatelj Ernest Guiraud in opero dokončal, vendar je imela še naprej kot uročena smolo. Tako je na dunajski premieri leta 1881 v Dvorni operi izbruhnil grozovit požar in bilo je veliko smrtnih žrtev. Šele berlinska premiera l. 1905 je v celoti uspela.

Ljubljana Opera ima prolog, tri dejanja in epilog. 11. oktobra so jo v Ljubljani premierno izvedli solisti, operni zbor in orkester ljubljanske opere, dirigent je bil Simon Krečič, sicer umetniški vodja mariborskega simfoničnega orkestra, režiser Makedonec Aleksandar Popovski in koreografinja Romunka Georgeta Capraroiu. Glavno vlogo igra poet Hoffmann, večni ljubimec žensk, ki so ga polne vse gostilne, v prologu pripoveduje zgodbo o treh svojih ljubeznih, o Olimpiji, Giulietti in Antoniji. Na premieri je Hoffmanna pel tenorist Branko Robinšak, ki je s to vlogo proslavil tudi 35 let svojega opernega delovanja. To je zelo naporna vloga, ker je Hoffmann tako rekoč vsa tri dejanja ves čas na odru. Vse glavne vloge so dvojno zasedene. Poslušal sem eno od repriz, Hoffmanna je pel Robinšak. V prvem dejanju Hoffmanna zavede prebrisani Coppelius (igralsko dobro, toda pevsko manj prodoren Peter Martinčič), ki je s fizikom Spalanzanijem (Dejan Vrbančič) sestavil čudovito lutko Olimpijo. Odlična koreografija lutke Olimpije (koreografinja Georgeta Capraroiu).

Coppelius Hoffmannu proda očala, skozi katera vidi lutko Olimpijo kot čudovito žensko. Poslušali smo znamenito Hoffmannovo arijo o Klenzbachu ob zelo živahnem moškem pevskem in pivskem zboru. Tudi znano koloraturno arijo Olimpije je sopranistka Nina Dominko kot gostja odlično odpela. Oder je poln nekih rekvizitov, tudi velik balon je na odru, prebrisani Coppelius skozi odprtino spusti lutko Olimpijo, sicer živo Nino Dominko (zanimiva scenska domislica režiserja), kar Hoffmann sploh ne opazi. Zave se šele takrat, ko mu Coppelius zaradi Spalanzanijeve prevare, sname očala in se lutka Olimpija zgrudi mrtva.

Druga Hoffmanova ljubezen je bila beneška kurtizana Giulietta. Premeteni Dapertutto (Peter Martinčič) jo izrabi za svoj cilj, dobiti Hoffmanov odsev. Vsi akterji z zborom vred (odlična igra) ponovno veseljačijo, pijače je dovolj, tu je še podli Schlemil, Giulietta pa želi čudovit svetleč diamant. Znano arijo o diamantu odpoje Martinčič korektno, medtem ko je Branko Robinšak svojo nelahko vlogo, kljub 35-letnemu petju, kar je za tenorske višine naporno, še vedno odlično odpel. Giulietti uspe, da ukrade Haoffmannovo senco in jo da Dapertuttu. V dvoboju Hoffmann zabode pretkanega Schlemila. Zbor zaključi zgodbo z znanim cvetličnim valčkom. Naj pohvalim odlično koreografijo.

Tretja Hoffmannova ljubezen je bila lepa Antonija, ki se je pa zaradi materine smrti, zaradi petja je umrla, odpovedala petju. Dejanje prične Antonija ( izvrstna sopranistka Martina Zadro) z izredno odpeto pesmijo »Grlica je vzletela«. V orkestru, ki ga je suvereno vodil Simon Krečič, smo med drugimi slišali tudi odlično solo igro flavte in oboe. Nad Antonijo bedi oče Krespel (Zoran Potočan) in naroči služabniku Franzu (zelo lep lirični tenor Klemena Torkarja kot gosta), da nikogar ne spušča v hišo. Franz seveda na to pozabi in v hišo pride Hoffmann. Z Antonijo doživita srečne trenutke in sanjarita o skupni prihodnosti, celo o poroki. Toda teh sanj je konec, ko se pojavi Mirakel (ponovno Peter Martin-čič), ki se izdaja za zdravnika. Ves čas zavaja Antonijo naj poje, česar se je počasi zavedel tudi Hoffmann, toda Antonija ga ne posluša. Mirakel jo še sili k petju in po kar nekaj visoko zapetih tonih umre. Oče za njeno smrt seveda krivi Hoffmanna. Režiser Popovski je dogajanje na odru popestril z ekstremnimi lučnimi efekti, ki so včasih segali celo med publiko. Skladatelj je omogočil opernemu zboru, da se je izkazal z mogočnim finalom ( zborovodkinja Željka Ulčnik Remic).

V epilogu Hoffmanan ponovno veseljači s svojimi prijatelji , vendar po treh ljubeznih spozna, da je njegova največja ljubezen njegova Muza, to je njegov prijatelj Nikolaj (Norina Radovan). Publika je izvajalce, v Ljubljani redko izvajane opere, nagradila z dolgotrajnimi aplavzi.