Od februarja naprej je Hanzi Mlečnik vodja knjigarne Haček v Celovcu. Pravi, da ima do knjig »skorajda erotičen odnos.« Kadar o njih govori, je čutiti, da je nad knjigami zares navdušen.

Delo v knjigarni lahko daje tudi zanimive družboslovne ugotovitve. Na primer to, da veliko kupcev iz generacije, ki je na Koroškem odraščala v 70. letih preteklega stoletja, v zadnjem času zanimajo učbeniki za slovenščino. »Starši z njimi v tistih napetih letih niso govorili slovensko, kar jim danes zamerijo. V osebnih pogovorih razkrijejo veliko čustvenega, tudi obžalovanje, da jim starši jezika niso dali naprej. Danes se slovenščine učijo sami ali pa obiskujejo tečaje,« pravi Hanzi Mlečnik, vodja knjigarna Haček v Celovcu. In tudi taki so, ki se zaljubijo v Ljubljančanko in se želijo privaditi njenega jezika. Obenem pa Hanzi Mlečnik ugotavlja, da je čedalje manj slovenskih kupcev slovenskih knjig. »Mladi odhajajo na študij na Dunaj ali v Gradec in se ne vrnejo več. V Hačku imamo danes več nemških strank kot slovenskih, veliko jih je z univerze.«

Vodenje knjigarne Haček je prevzel Hanzi Mlečnik 1. februarja letos in nasledil Gabi Hobel, ki se je poslovila v poklicni pokoj. S tem se je vrnil tudi na kraj, kjer je začel svojo poklicno pot, za knjigotržca se je namreč izučil v predhodnici Hačka, v knjigarni Naša knjiga. Potem pa je Selan s Zvrhnjega Kota, ki danes živi v Celovcu, kar 28 let delal v Mohorjevi knjigarni. »Zelo sem hvaležen svojemu dolgoletnemu šefu Mihu Kreutzu, ki mi ni pokazal samo knjigotrškega znanja, temveč tudi izjemne človeške kvalitete. Mohorjeva je lahko ponosna, da ima takega človeka za sodelavca,« je odkrit Hanzi Mlečnik.

Novo obveznost je letos prevzel ravno v času, ko se je začela največja zdravstvena in gospodarska kriza v Evropi po drugi svetovni vojni. »Bila je zelo dobra izkušnja, ker se je bilo treba kratko malo znajti. Knjiga je v tem času spet pridobila pomen, imeli smo veliko naročil. In pokazalo se je tudi, kako pomembno je, da imaš dobre stike s strankami.« Za knjigotržca po njegovem ni treba vedeti vsebine vsake knjige, jo je pa treba znati prodati. »S stranko moraš navezati pogovor in ko nekaj razkriješ o sebi, bo tudi sama kaj razkrila in potem laže svetuješ,« pravi in dodaja, da se dobro prodajajo knjige o zgodovini, zlasti o koroški. Tudi tu se vidi želja po razkrivanju osebne in skupne preteklosti te dežele.

52-letni vodja knjigarne Haček ni samo ljubitelj novih knjig –»že vonj je nekaj posebnega, ko odpreš svežo knjigo, do njih imam skorajda erotičen odnos« –  temveč je tudi zbiratelj starih. »Ko sem kupil majhno domačijo pri Ožbavtu na Zvrhnjem Kotu, sem odkril prave zaklade starih knjig. Čeprav so tam živeli preprosti ljudje, so prebirali zanimivo literaturo, seveda tudi stare Mohorjeve knjige. Našel sem ogromno starega slovenskega časopisja, kakor sta bila Mir in Koroški Slovenec.« Poleg njih hrani Hanzi Mlečnik tudi dopisnice, ki so jih vojaki pošiljali s front prve svetovne vojne in 18 pisem svojega pradeda. Pisal jih je iz koncentracijskih taborišč Dachau in Auschwitz, tam je bil tudi umorjen. 

Hanzi Mlečnik pa je tudi likovni umetnik, svoja dela je predstavil že na več razstavah. V zadnjih letih se je osredotočil na svoj izvirni projekt Upaj si!, pri katerem stara in mlada generacija »v treh sekundah s tremi potezami ustvari sliko.« V tem letu, polnem ovir in odpovedi, se je temu sicer moral začasno odreči. Čas pa se le najde za naravo in uživanje v njej. In za brskanje po starih knjigah v posebni zakladnici pri Ožbavtu pod Košuto.