Christine Nöstlinger je rodila mnogo junakov. Skozi njihove žile teče črnilo in njihova koža je nežna kot pergament. A niso manj živi kot otroci, ki divjajo po igriščih. So prijatelji, skupno odraščajo. S Francem pozelenijo od jeze, ker so najmanjši v razredu. Z Mini premagajo strah pred prvim šolskim dnem. Ko odrastejo, se starajo tudi prijatelji. Iskanje lastne identite, upor proti nadutosti, zatiranju in nepravičnosti vsake oblike je v ospredju. Skupaj se borijo, skupaj trpijo. Skupaj odkrivajo nove svetove. Ko pa so otroci odrasli, pogled na zaprašene knjige iz mladosti prikliče rahel nasmešek na ustnice. Spomnijo se prijateljev, spomnijo se veselja. In spet so otroci. Christine Nöstlinger pripoveduje o jeziku, manjšini in knjigah.
Pri zadnjem intervjuju sem bila stara komaj sedem let. Tedaj je vlada postavila dvojezične krajevne oznake, na katerih je bilo slovensko ime veliko manjše. Nato ste vi odgovorili, da je to dejstvo »svinjarija«. Zakaj torej menite, da je enakopravnost manjšinskih in večinskih jezikov važna?
Ker je to nekaj čisto normalnega. Pri manjšini to priznanje poveča občutek lastne vrednosti in krepi njen položaj v družbi. Pogosto gre tudi za praktičnost: če ne morem v svojem materinskem jeziku na uradih in kjer je pač važno komunicirati, potem sem zapostavljen. Če mislim na to, kaj je zame domovina, je odgovor dunajski jezik. Mogoče obstajajo ljudje, ki jim jezik ni pomemben, ampak jaz menim, da je zelo važen za samozavest človeka. S tem se lahko počutiš doma. Pomembno je, da drugi priznajo jezik in domovino.
To je bilo pred enajstimi leti. Letos smo imeli spor zaradi deželnega jezika, ker slovenski jezik ni bil priznan. Zakaj mislite, da se to do danes dogaja?
Z dunajskega vidika se mi zdi, da tiči nacionalizem v Koroški. Zdi se mi, da se nič ne spreminja. Celo če tam zmagajo socialdemokrati, postanejo potem vedno bolj nacionalistični. Ni se veliko premaknilo pri ljudeh, so nacionalistični, so desni, ne glede na to, kaj volijo.
Ali močnejši vedno zatira šibkega, tudi če postane šibek močan?
Šibki redko postanejo močni. To se ne zgodi pogosto. Ampak če, potem se ozirajo na ljudi, ki so v isti situaciji, kot so oni bili. Vzemimo za primer nekdanjega zveznega kanclerja Franza Vranitzkega. On je bil, glede na to, da je njegov oče bil hišnik, nemočen. Potem je iz lastne iniciative in verjetno tudi s pomočjo staršev prišel na gimnazijo. Postal je bančnik in konec koncev zvezni kancler. Bil je močan ampak ni zatiral šibkih. Obstaja stotih takšnih primerov.
V vaših knjigah je glavna oseba pogosto obstranec ali obstranka. Zakaj?
Prvič lahko o takih osebah več pišeš. Če bi opisala povprečnega otroka in njegovo povprečno življenje, tega nihče ne bi bral in jaz tega ne bi hotela pisati. Potem bi se to glasilo tako: »Danes je Franci spet šel v šolo in spet je bilo tam zelo dolgočasno in spet je šel domov…« Vsak dan isto? To nikogar ne zanima. Lahko se dobro vživim v obstrance, blizu so mi. Obstajajo pa stvari, ki jih nikoli ne bi morala pisati. Na primer, da je junakinja zgodbe zelo športna. Tega ne znam, ker sem bila vedno nerodna in popolnoma nešportna. Tega tudi nikoli nisem razumela. Bila sem poročena z možem, ki je bil strasten smučar. Vedno mi je razlagal, kako»je fantastičen občutek, ko prestrašen stojiš na tekmovalni progi in se vseeno pelješ dol.« Tega ne morem razumeti. Če se česar bojim, zbežim! (smeh)
Kaj hočete s svojimi knjigami doseči?
Ne mislim, da lahko s knjigami spreminjaš svet. Hočem le mladim ljudem del sveta prevesti v jezik in jim tako malo pripovedovati o življenju. Mojih knjig ne berejo otroci, ki jim gre tako hudo kot junakom zgodb. V to se nihče ne spušča. Ampak moji bralci lahko na ta način sočutijo z osebo v takšni življenjski situaciji in to sočutje potem uporabljajo v resničnem življenju.
Kdaj ste prvič prišli v stik z drugim jezikom?
Če se ne šteje to, kar na Dunaju imenujejo »bemakel«, ki je le potujčena avstrijska nemščina, potem je prvi tuji jezik, ki sem ga spoznala, bila ruščina. Tedaj sem bila stara osem let. Angleščino sem slišala le, ko je moj dedek med vojno, skrit pot odejo, iskal na starem, velikem radiu angleško postajo. Ampak to je bilo le nekaj besed. Toda bilo je napeto, ker je bilo strogo prepovedano. Torej je bila ruščina prvi pravi tuji jezik, ki sem ga spoznala. Učili smo se ga v šoli in slišala sem Ruse govoriti rusko. K nam je vedno prišel pijan Rus, ki je rekel »hleb pec«, kar pomeni peči kruh. Potem je prinesel moko in mast in je hotel peči kruh. Nato je ga še malo pil in zaspal. Moja mati pa je hitro pospravila hrano. Pozneje se je opotekal domov. Dva dni pozneje je spet bil tukaj in vpil »hleb pec«. Čeprav jezika ne obvladam tekoče, sem se tako naučila nekaj besed. Luštno je, da jih še danes včasih uporabljam. Na trgu pri nas prodaja neki Rus. Nekoč sem bila pri njegovi stojnici, on pa se je pogovarjal s tremi drugimi po rusko. Pred mano je stal zaboj, v katerem so bile stvari, ki jih nisem poznala. Mandeljni v lupini so bili. V mladosti sem živela v ruski coni, a obvladam pa le še en cel stavek in sicer »Što eto?« (Kaj je to?). Drugega ne znam. Bolj na šalo in ker so pač govorili rusko, sem pokazala na orehe in vprašala »Što eto?«. Od tedaj naprej ta človek meni, da govorim rusko. Vedno me nagovori in reče »Ruščina je lep jezik. Ni se vam treba sramovati!«
Christine Nöstlinger
Avstrijska avtorica Christine Nöstlinger sodi v krog najvplivnejših in najbolj znanih pisateljev in pisateljic otroške literature v nemškem prostoru. Od leta 1970 do danes je izdala nad 100 knjig. Rodila se je 13. oktobra 1936 na Dunaju, kjer 80-letna pisateljica tudi danes še živi. Značilni za njeno literaturo so še posebej politični in družbeno-kritični aspekti. Prednostne teme v njenem delu so upor proti nadutosti, zatiranju ter krivičnosti v vsakršni obliki.
Vaši vnuki živijo v tujini. Nekateri ljudje rečejo, da je v napoto otroku, če odrašča dvojezično. Kaj mislite o tem?
Mislim, da je to odvisno od otroka. Imam vnuka in vnukinjo. Vnukinja je od začetka naprej govorila po nemško in po nizozemsko. Za njo to sploh ni bil problem in počutila se je v obeh jezikih doma. Moj vnuk, ki se je rodil dve leti kasneje, se je tega branil. Starša sta oba nadarjena za jezike in obvladata mnogo jezikov. Ampak moj vnuk Nando je bil trmast, kar se tega tiče. Dogovor je bil takšen, da se moja hčerka z otroki pogovarja po nemško, njen mož pa po nizozemsko. Nanda si nagovoril po nemško, odgovoril ti pa je po nizozemsko. Nekoč je moja hči potem prenehala in se z njim začela pogovarjati po nizozemsko. On se pa do danes ni naučil nemščine perfektno. Za njega nemščina ni tako enostavna. Njegova sestra pa se zaradi tega, ker je od začetka naprej govorila dva jezika, zdaj uči še tretjega, četrtega, petega. Zdaj je študirala v Rimu in je konec prvega leta že opravila izpite v italijanščini.
Kako ocenjujete politično situacijo v Avstriji?
V Avstriji je večina desno od sredine. S tem je bolj ali manj vse rečeno. Pri zadnjih volitvah za predsednika republike smo videli, da smo le z jokom in stokom za nekaj odstotkov izvolili Alexandra Van der Bellna. Vsi so se morali povezati, ki se drugače itak skregajo. Naši problemi so povezani z egoizmom in s tem, da radi verjamemo lažem, ker je pač bolj enostavno. V Waldviertlu se bojijo beguncev, čeprav še nobenega niso videli. Bali so se že Judov, bojijo se nekako vsega, vse njihovo je ogrožano. Imam hišo tam. Pred kratkim je umrla stara kmetica. Z možem sva šla na pogreb. Tam je običajno, da pri grobu ne govori le duhovnik, ampak tudi kdo iz vasi. Stali smo ob grobu in tisti vaščan je rekel »Bila si tako dobra. Ko so prišle divje tolpe, si nam v svoji kleti nudila zatočišče.« Obrnila sem se k svojemu možu in vprašala »Kdo pa so bile divje tolpe?« Moj mož je odgovoril, da nima pojma. Potem je bila sedmina in sem si drznila vprašati, kdo so bile te horde. Izkazalo se je, da je vaščan govoril o tako imenovanem »lovu na zajce«, ki se je dogajal v Mühlviertlu. Tedaj je iz koncentracijskega taborišča Mauthausen zbežalo 20 ujetnikov. Prišli so blizu teh krajev, približno 40 ali 45 kilometrov daleč od te vasi. Bežeči ljudje so na poti domov pač včasih ukradili kako kuro. Iz tega potem 20 ali 25 let kasneje nastane »Varovala si nas, ko so nas napadale divje tolpe!«
Zdaj se začenja akcija »Zila Revival« za ohranitev ziljskega narečja. Ali bi vi podprli takšno akcijo?
Seveda bi to podprla. Ne vem, kako se počutiš kot koroški Slovenec, če tvoje narečje izumre, imam pa mnogo prijateljic, ki jih zelo boli, da dunajsko narečje izginja. Tudi mene to moti. Žalostno je, da je sploh treba reševati jezike. Vsak jezik je vreden rešitve, če še obstajajo ljudje, ki se čutijo z njim povezani.
