Vedno sem vedela, kdo sem, a šele ko sem odšla iz naše zelene deželice, sem še raje kazala naše očitne navade. Pa kaj, če kdaj zavijam po naše, po »dalensk«, pa kaj, če imam rada čevapčiče z ogromno čebule, pa kaj, če rada poslušam hrvaško glasbo, pa kaj, če se moje ustnice nasmejejo, ko slišijo pesem Hej, hej, kdor ne skače, ta ni Sloven’c, pa kaj, če sem napol deloholik, pa kaj, če mi družina pomeni veliko, pa kaj, če želim ob nedeljah jesti govejo juho in poslušati nedeljske čestitke, pa kaj, če me Bobovnikova mimika v Odmevih še vedno pritegne, pa kaj, če včasih delujem strogo in resno, pa kaj, če želim ljudem pomagati, pa kaj, če sem vedno za kakšen dober štos, pa četudi ga takoj ne »kapiram«, pa kaj, če bi rada šla po svetu, pa kaj, če na koncu ugotovim, da je domači vrt še vedno najboljši meditativni prostor. »So what«, vesela, ker sem Slovenka.
