Helene Wernig in Nadja Kramer sta 13. oktobra v Tischlerjevi dvorani predstavili dvojezično knjigo Za vedno s teboj (Mit dir sein),  v kateri sta zbrali besedila na temo smrt, žalovanje, tolažba in upanje. Skozi večer je vodil Adrian Kert, za glasbeni okvir pa je poskrbel zbor Danica.

Helene Wernig iz Dobrle vasi že vrsto let spremlja umirajoče in/ali njihove domače in se je tudi sama v teku življenja trikrat sama soočila s situacijo umiranja. Ugotovila je, da je v teh težkih fazah življenja najpomembnejša naša prisotnost, občutek za sočloveka, pogovor, naš odnos do umirajočega in tistih, ki ostajajo.

Povedala je, da sta se z Nadjo Kramer v knjigi posvetili tudi dvema tabu temama, in sicer smrti otroka ter samomoru. Besedila, ki so namenjena spremljanju umirajočega otroka oz. žalovanju za otrokom, je težko najti, čeprav je prav v takih situacijah pomembna podpora in primeren način žalovanja. 

Pomembno je, da ima otrok ime, da smo ga pestovali in se od njega primerno poslovili. To velja tudi za žalovanje za nerojenim otrokom. Ženske za izgubo otroka med nosečnostjo težko najdejo besede in pogosto zelo žalujejo.

Podobno težko je za svojce umrlega, ki se je prostovoljno odločil za smrt. Samomor pomeni šok za vso družino, ostane veliko odprtih vprašanj brez odgovorov, temu pa se pridružijo še občutki nerazumevanja, krivde, sramu in strahu pred tem, kaj bodo rekli ljudje … V takih situacijah lahko pomaga molitev ali slovesni ritual, ki ustreza družinskemu sistemu. Pomembno pa je tudi odpuščanje.

Z izidom knjige »Za vedno s teboj« se je po mnogih letih izpolnila srčna želja Helene Wernig, ki ve, kako težko je za te življenjske preizkušnje najti primerna besedila, še posebej besedila v slovenščini. K sodelovanju je povabila Nadjo Kramer, saj je bilo besedila treba prirediti oz. jih prevesti. Nadja Kramer pa je povedala, da je sodelovanje trajalo kar tri leta. Nastala je dvojezična knjiga, ki je po strukturi dvodelna. V prvem delu so krajša besedila, primerna za različne situacije v času umiranja in po njem. To je primerno darilo, ko človek ne ve, kaj bi rekel. Morda v njem najde primerne besede.

V drugem delu pa so zbrane molitve in odlomki iz Biblije. Helene Wernig se zdi pomembno, da so besedila primerna tudi za molitve ob umrlem, ki leži doma. Čas ob umrlem je izraz ljubezni in vezi do njega. To je zadnje slovo v domačem okolju in družinskem krogu. Slovo od ljubljene osebe doživljajo žalujoči pogosto kot blagodejno izkušnjo v odnosu do umrlega.

Helene Wernig je poskrbela tudi za umetniško opremo knjige. Pojasnila je: »Rada imam ljudi, njihove biografije – napake, izkušnje in mnenja … Veliko izkušenj lahko predelam s slikanjem in oblikovanjem figur iz gline. Likovni izraz mi je pomagal prestati trpke življenjske preizkušnje.« Astrid Panger, vodja izobrazbe za spremljavo umirajočih in njihovih svojcev v Krški škofiji, je ob zaključku prireditve povedala, da spremljava na poti slovesa od življenja pomeni intenzivno ukvarjanje z življenjem umirajoče osebe in z žalujočo družino. Na knjižnem trgu je takšna knjiga dolgo manjkala, zdaj pa ljudje lahko sledijo srcu in izbirajo med besedili v obeh deželnih jezikih.