Zakaj si pričel pisati poezijo?

Aljaž Pestotnik: Star sem bil okoli 15 let, ko sem res začel pisati. Moram priznati, da ne vem točno, kaj me je privedlo do tega, da sem še naprej pisal. Že od nekdaj sem imel željo po ustvarjanju – po pisanju pravzaprav. Morda je bilo s poezijo lažje začeti, preprosto, ker lahko z zelo malo vrsticami poveš zelo veliko. In ker sem vztrajal, sem se razvijal.

Kaj te inspirira?

To je eno izmed najtežjih vprašanj. Preprostega, lahkega odgovora ni. V bistvu bi lahko rekel, da so moja inspiracija na nek način čustva, občutja, medčloveški odnosi v najširšem kontekstu. Pa da bo jasno: ne govorim (samo) o ljubezni, temveč tudi o občutjih odtujenosti, zapostavljenosti, o vsem tem, kar poskušamo skriti pred drugimi ljudmi, poleg tistega, kar kažemo navzven.

Vendar se mi zdi, da se inspiracija spreminja, da ne moreš točno reči, kaj te inspirira. Čez eno leto bom rekel nekaj drugega. Včasih sem rad rekel, da je moja inspiracija narava. A to se, čim zaideš v bolj urbano okolje, spremeni. Iti v naravo in pisati je bila dobra vaja, toda ne vem, če so tiste pesmi še vredne pisanja. Ko se odklopim, grem. In včasih se vrnem s kakšnim verzom. 

V kakšni tradiciji poetov in poetinj se vidiš? Kdo so tvoji zgledi?

Zdi se mi, da sem nekje med avantgardo in intimizmom s ščepcem socialnega realizma. Tako nekako bi se sam opisal, a naj moja poezija govori zase. Že nekaj časa se poskušam nekam umestiti, ampak zgleda, da ne sodim nikamor. Morda sem izgubljen. Morda smo izgubljeni vsi.

Imam več zgledov in za vsakega en razlog. Srečko Kosovel je po mojem na prvem mestu zaradi vse njegove poezije. Na častnem mestu ob postelji imam zbirko njegovih zbranih pesmi, kjer  – naj bi bila – zbrana čisto vsaka pesem, ki jo je kadarkoli napisal. Kosovelu sledi Ciril Zlobec zaradi svoje neomajne predanosti ljubezni. Naslednji zgled je kanadska pesnica Rupi Kaur, a se mi tudi ona občasno zdi senzacionalistična. Veliko inspiracije sem dobil tudi iz glasbe, tam pa kraljujejo Tom Waits, Leonard Cohen in Bob Dylan.

Več tvojih pesmi se bavi z esencialnimi temami kot so ljubezen, žalost, družba itd. Kaj te zanima nanj? Ali črpaš iz lastnih izkušnjah?

Zdi se mi, da so to življenjske teme s katerimi se vsi ukvarjamo. Občutek imam, da ljudje nismo iskreni sami do sebe; čez dan nosimo en obraz, ki ga kažemo svetu, ko pa ponoči ležimo v postelji, pa smo čisto drugi ljudje. Ne govorimo to, kar mislimo in ne dovolimo si čutiti tega, kar čutimo. V svoji poeziji trenutno iščem tisto, kar nam je (morda) skupnega. Žalost, veselje, sreča, samota, odtujenost – s takimi občutji se srečavamo vsak dan, a nihče ne govori o njih. Družba nas oblikuje, družbi smo podvrženi, čeprav jo sooblikujemo. Trezen človek o teh rečeh po navadi ne premišljuje, ker si ne upa, ker ne sme itd. V svoji poeziji pa hočem najti tisto, kar skrivamo globoko v sebi. 

Nekaj mojih pesmi izvira iz lastnih izkušenj, a te izkušnje predelam, da postanejo nekaj drugega, čeprav poskušam ohraniti bistvo. Pesem o končanju zveze tako lahko izvira iz žalosti, a ne iz konkretne izkušnje. Sicer pa pesmi prihajajo tudi iz tega sveta, v katerem živimo.

Kakšen je tvoj proces pisanja?

Rad bi rekel, da vsaka pesem nastane po svoje. Pesem si velikokrat zapišem ali v celoti ali pa samo (prvih) nekaj verzov. Nekatere pesmi tudi posnamem, ker so moje misli včasih presneto hitre. Ko nekaj imam, še enkrat preberem, pregledam, premislim in ko oziroma če sem zadovoljen, napisano pretipkam. Ampak ista pesem se lahko v roku nekaj mesecev drastično spremeni. Včasih imam samo nekaj centralnih verzov, skoraj bi lahko rekel aforizem, ostala pesem pa nastane okoli tega. Ena pesem tako nastaja dalj časa, druga nastane ob prvem zapisu.

Izdal si že zbirko „Smeji se naj vesolje“. Kakšen odnos imaš do publike? Kako si se počutil, ko si prvič objavil svoje poezije v javnosti?

Zdi se mi, da sem bil precej ponosen sam nase. Zdelo se mi je nekaj neverjetnega. To se je vmes spremenilo. Ko sem bil še v šoli, sem imel občutek, da lahko komurkoli dam pesmi za prebrati. Zdaj nisem več tako siguren. Deloma je to tudi zaradi izida pesniške zbirke; sprašujem se, ali je to, kar sem napisal zdaj, boljše od tistega, kar sem takrat? Ali je isto? In kaj pa je s tem, kar sem izdal v zbirki? Saj sem slišal nekaj pohval; Lev Detela je napisal (zame pozitivno) oceno zbirke, slišal sem, da je pesmi pohvalil tudi Jani Oswald – in to ni kar tako! Ampak moji urednici (oziroma “mentorici”) je bilo očitno vseeno, kaj pride v zbirko, saj je nekaj mesecev kasneje trdila, da ta nima enotne kvalitete. Bil sem nekoliko razočaran, saj sem mislil, da je bistvo dobre pesniške zbirke sodelovanje med avtorjem in urednikom. Če se avtorju vse prepusti, potem je kot kuhar v lastni omaki. 

Svoje pesmi bi zelo rad približal publiki, da bi videl, kako mi gre – omenil sem, da iščem tisto, kar nam je morda skupnega. Zelo rad bi približal svojo poezijo publiki, najraje skozi branja – takrat dobim največ mnenj.

Kaj je posebno na liriki? Ali te tudi mika pisati epiko?

Razliko med liriko in epiko definiram nekako kot razliko med srcem in možgani. Z malo vrsticami lahko (iz)poveš ogromno, zelo je fleksibilna, več pravil kršiš, boljše je. Lirika, se mi zdi, lahko izrazi ogromno. A kljub temu me mika epika. Zdi se mi, da je bolj prilagojena za podajanje misli, idej kot lirika. Zato bi rad že dolgo časa napisal roman – a o tem se nič ne ve. Sem in tja napišem kakšno kratko zgodbo, črtico, za vajo – nazadnje sem, na podlagi rojstnega kraja, objavil v letošnji antologiji kratke proze mladih gorenjskih avtorjev (Vračanja).

Ali je lirika tudi politični instrument? 

Vsekakor. Tudi če ni tako priročna kot epika, lahko lirika deluje zelo močno na politični ravni. Ampak ne bi rad rekel, da se poezija instrumentalizira, temveč da ima določeno funkcijo. Spodbuja, provocira, sili k razmišljanju – vse to bi se lahko reklo, da so značilnosti ali funkcije lirike, ki ima neko politično sporočilo. Seveda pa je lahko vsa kultura politična.

Na čem ravno delaš? Kakšne teme te ravno zajemajo?

Trenutno delam na urejanju svojih pesmi. Moja centralna tema je človek, podvržen v svet restriktivnih pravil, ki si jih je izmislil sam; svet v katerem ne sme ali ne more čutiti in reči tistega, kar čuti in misli. Veliko se ukvarjam z diskrepanco med tem, kar ljudje govorijo in delajo. Ugotavljam, da je na svetu vedno več hinavcev; ljudje trdijo eno, delajo drugo; obljubljajo, a obljub ne izpolnijo. Zamerijo ti to, kar potem (ne) naredijo sami.

Prvotno si z Jesenic, Slovenije. Potem si obiskoval  srednjo šolo v Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu. Torej si že nekaj časa koroški Slovenc. Kako vidiš manjšino in slovenski jezik na Koroškem?

Zadeva je seveda veliko bolj kompleksna, kot lahko odgovorim. Zdi se mi, da manjšino pesti neke vrste vseslovenski problem, saj se zdi, da so najbolj pomembne ideološke razlike. To vidimo v Sloveniji, to vidimo pri Slovencih v Italiji. Zdi se mi, da se to z mlajšo generacijo sicer spreminja, da smo uvideli, da moramo delati skupaj za obstoj in razvoj manjšine, pa naj bomo levi ali desni. Ampak nekateri se še držijo starih ideoloških preprek, pavšalizirajo, gledajo na razlike, razdvajanja. Sam jemljem to zelo osebno. A če se da narediti nekaj, kar bi pomagalo manjšini – potem mi je za politično pol vseeno. Kot rečeno, to je kompleksna zadeva, o tem se pišejo knjige.

Slovenski jezik je zame poleg nemščine deželni jezik Koroške. Dodatni jezik se mi zdi obogatitev za deželo in posameznika. Morali bi spodbujati učenje jezika, ga ohranjati in skrbeti za njegovo kakovost. A to ne velja samo za knjižni jezik, temveč tudi za narečja, ki so predvsem na Koroškem prava zakladnica tako za laike kot tudi za učene jezikoslovce. 

Si predsednik graškega Kluba slovenskih študentk in študentov. Kaj so največji izziv, kaj najbolj zanimivi projekti, ki jih trenutno pripravljate?

Izzivi so kot v vsakem slovenskem društvu pomanjkanje denarja. A saj vsi vemo, kako je s tem. Trenutno je eden izmed večjih projektov 45. obletnica kluba oziroma skupni koncert, ki bo junija v klubskih prostorih. Poleg tega se je v Gradcu ponovno ustanovil hrvaški študentski klub s katerim se poskušamo povezati. Oktobra nas pa seveda čakajo Slovenski dnevi.

Študiraš pedagoško smer angleščine in slovenščine. Kako vidiš načrte glede masterskega študija slavistike v Celovcu ter v Gradcu?  

Na stanje slavistike sem opozoril že v svojem komentarju za NSKS. Zdi se mi, da je to smrtna obsodba za študij, ker postane nedostopen za že tako majhno število študentov. Kako si to predstavljajo? Naj bi se študenti vozili sem in tja? Se pravi, tisti, ki si lahko to privoščijo? Po mojem bi morali slavistiko bolj razvijati; sama pa bi morala bolj stopiti v stik z javnostjo. Ko povem, da študiram slovenščino, so vsi presenečeni, da to sploh lahko delaš v Gradcu! Kaj šele pedagoško smer.