V soboto, 2. oktobra, so se v gostilni Kovač na Obirskem srečali ljubitelji slovenske literature. Tradicionalno srečanje z obsežnim programom sta organizirala SPD Valentin Polanšek in Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji (DSPA), moderiral pa ga je Niko Kupper, predsednik DSPA. Organizatorji srečanja so udeležencem ponudili zanimiv program, saj so kot referente povabili rojake iz Slovenije, ki imajo koroške korenine.
Najprej je pedagoginja in pisateljica Lidija Golc spregovorila o življenju in delu svojega dedka Franca Grafenauerja (1894–1956), ki je bil Ziljan, se boril na soški fronti, prišel v ujetništvo, nato pa v času plebiscita bil kot nadporočnik član varnostne enote v Droboljah, Bačah in Rožeku. Bil je poslanec v koroškem deželnem zboru, od leta 1907 pa tudi v avstrijskem državnem zboru. Koroško je leta 1919 zapustil, študiral in delal je v Ljubljani, Beogradu, Štipu, Skopju in Novem mestu. Po drugi svetovni vojni je bil iz političnih razlogov obsojen na prisilno delo, bil je v zaporu, leta 1955 pa oproščen. Vnukinja je povedala, da je dedek Franjo bil krščanski človek, zato pri tedanjih jugoslovanskih oblasteh ni bil dobro zapisan.
V svojem drugem referatu je Lidija Golc spregovorila o osebnih spominih na Janka Messnerja. Kot slovenska pedagoginja se je zelo potrudila, da je Messnerjevo ustvarjanje bilo vključeno v slovenski učni načrt in v učbenike. Leta 2007 so celo maturanti pri poklicni maturi pisali o enem izmed Messnerjevem literarnem delu. Janka Messnerja je referentka označila kot človeka, ki je »imel svoj prav« in ki se je bil boril za koroške Slovence, pri tem pa ostajal zelo vztrajen in neomajen.
Profesor zgodovine in geografije, znanstveni raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani in predsednik Kluba koroških Slovencev v Mariboru Daniel Grafenauer ter Božo Grafenauer, nekdanji predsednik istega kluba in bivši profesor mariborske pravne fakultete, sta poročala o posledicah zgodovinskih dogodkov za potomce koroških Slovencev, ki živijo v Sloveniji.
Daniel Grafenauer je povedal, da se je v času plebiscita politično izpostavilo precej narodnostno zavednih Korošcev, ki so po plebiscitu morali zapustiti domovino. Med temi pregnanci in begunci je bilo veliko intelektualcev z uglednimi poklici oz. službenimi mesti. Bili so pravniki, učitelji, zdravniki, inšpektorji, podjetniki, nameščenci … V svoji novi domovini so se srečevali na omizjih.
Ustanovili so društvo, da bi posredovanja v pomoč koroškim Slovencem imela bolj uraden značaj. V času druge svetovne vojne so bili koroški Slovenci zaradi narodnostne zavednosti med prvimi žrtvami. Nacisti so namreč že ob začetku vojne imeli spiske teh zavednih ljudi.
Izseljenci so svojo usodo občutili kot veliko krivico. Travma družin koroških Slovencev se še danes podoživlja in prenaša iz generacije v generacijo. Tudi Božo Grafenauer je potrdil, da se družinska zgodovina prenaša na mlajše generacije in da je del identitete potomcev pregnanih Korošcev. Udeležencem srečanja je povedal zgodovino svoje družine in poudaril, da so (bili) v družini ponosni na znanje (dosegli so visoko izobrazbo in se v družbi uveljavili na uglednih službenih položajih), predvsem pa na svoje poreklo.
Po odmoru za kosilo so obiskovalci prisluhnili branju Verene in Vincenca Gotthardta, za glasbeni okvir pa so poskrbela dekleta Smrtnik.
Med poslušalci je bil tudi Anton Novak, generalni konzul Republike Slovenije, ki je povedal, da ga zgodovina zanima in da je na srečanju izvedel veliko zanimivega. »V svoji doktorski nalogi sem se posvetil položaju slovenske manjšine na Koroškem. Začutil sem krivico, ki jo je doživela ta manjšina. Vedno znova so se krčile njihove pravice, vedno manj jih je in to me kar boli. Imam občutek, da bi se morala Slovenija še bolj zavzeti za njihove pravice in izkoristiti pravne možnosti, ki še obstajajo.«
