Doma Literatura O ŠTUDIJU SLOVENŠČINE NA CELOVŠKI UNIVERZI

O ŠTUDIJU SLOVENŠČINE NA CELOVŠKI UNIVERZI

O ŠTUDIJU SLOVENŠČINE NA CELOVŠKI UNIVERZI

31
0

Včasih se mi zazdi, kot da bi ne vedeli, da se da slovenščino študirati v Celovcu tudi na univerzi. Pa je tam že od njenega nastanka leta 1970 inštitut za slavistiko. Slovenščine se sicer ne da študirati same (kot nacionalne filologije), ampak v povezavi še z eno od dveh »slovanskih« smeri na inštitutu (ruščino ali bosanščino/hrvaščino/ srbščino). Lahko se jo študira tudi kot pedagoško smer, absolventi postanejo učiteljice in učitelji za poučevanje na prvi in drugi sekundarni stopnji.

Tisto, kar v avstrijskem prostoru dela celovško slovenistiko posebno, je najprej infrastruktura. Celovec ima Slovensko študijsko knjižnico, kamor (še zmeraj) prihaja večina pomembnih in potrebnih izdaj iz Slovenije. Tako rekoč vsa primarna literatura za študij, torej vsi romani, vse pesniške zbirke, vsa literatura za otroke, vse to je tako rekoč na pladnju dosegljivo, knjižnično osebje pa je že pregovorno prijazno. Druga, Univerzitetna knjižnica, pa ob temeljnih delih za študij slovenščine (in slavistike), kot so zbrana dela, antologije, sistematično nakupljena dela posameznih pomembnejših avtorjev in avtoric, strokovna literatura v slovenskem in drugih slovanskih jezikih, ponuja študentom tudi (odkar so na razpolago mnoge internetne baze dobesedno) neobvladljivo veliko sekundarne literature v nemščini in angleščini. 

Tisto, kar dela študij slovenščine na celovški univerzi tudi poseben, je personal na Inštitutu za slavistiko, v okviru katerega se slovenščino študira. Ne poznam avstrijske univerze, kjer bi imeli študentke in študentje na razpolago tri učitelje za slovenščino: enega za jezik, enega za didaktiko in enega za literaturo. Je pa res, da smo učitelji (tako kot študentje) takšni in drugačni, eni bolj zagamani, drugi bolj odprti, so kamni na poti, ob katerih se človek spotakne, je omet, ki kje malo odpade na glavo ali na obleko. To je, tu ne morem reči, da je vse tako brezhibno, kot so na videz brezhibne sveže prenovljeni predavalnice, kabineti in hodniki severnega trakta univerze, kjer je v pritličju slavistika. Da pa ne bi strašil: menza in picerija sta v bližini, na kosila zahajamo tja, zato študentov nihče ne je. 

Še dve stvari sta mi znani, zaradi katerih prihajajo na slavistiko (oz. na slovenščino) sem pa tja poslušat predavanja in hodit na vaje študentje drugih smeri: študentov je ravno toliko, da učitelji vsakega poznamo po imenu. No, če bi se kdo rad skril v množici, to seveda ni dobro. Če bi pa rad strokovno rasel, pa to ni slabo: od in iz učiteljice in učitelja lahko izvleče vse in še več. Študentje večkrat pravijo, da je na inštitutu domače. 

Tudi štipendij za jezikovne tečaje (v Ljubljani in Bovcu, na Premudi itn.) in možnosti za daljši študij v tujini (semester, dva) so na slavistki več kot dobre: ne poznam primera, da študent ne bi mogel oditi za semester v Slovenijo, na Hrvaško, v Rusijo, če si je to želel. 

Problem s študijem slovenščine (oz. slavistik), ki ga omenjajo študentje kar naprej (in ga zdaj za njimi ponavljamo že skoraj učitelji), je, da razen v primeru, ko se študentka ali študent odločita za študij pedagoške smeri in s tem že vesta, da bosta zelo verjetno postala učitelja, študij ne izobražuje za določen poklic. In to je res. In to je res pravzaprav za vse ali pa vsaj za veliko večino humanističnih predmetov. Namreč: naloga humanistike ni izdelava glav po določeni meri (ki bi se bolj ali manj natanko prilegale v že vnaprej predvidenim zobnikom v stroju). Študij slovenščine (prav tako pa bosanščine, hrvaščine, srbščine in ruščine) je namenjen na eni strani učenju jezika, na drugi strani prenosu kulturnega spomina. Z obojim človek laže in bolje reflektira sebe, čas in okolico. Tisto, ker je enako pomembno, pa je učenje kritičnega razmisleka. To se morda sliši staromodno, mogoče tudi neuporabno ali celo smešno, ampak: zavore so pri avtomobilu prav tako pomembne kot volan in pedalo za pospeševanje. 

Zakaj to pišem? Zato, ker se počasi začenja študijsko leto. Vpisi so. Mogoče bo pa koga nagovorilo.