Dunaj 29. oktobra je v dunajskem Korotanu na skupni prireditvi s celovško Mohorjevo založbo in Inštitutom za Vzhodnoevropsko zgodovino dunajske univerze znani zgodovinar in nekdanji veleposlanik Slovenije v Avstriji Andrej Rahten predstavil svojo najnovejšo knjigo. 

Pod naslovom Med Kakanijo in Wilsonio je izšla pri Mohorjevi založbi v zbirki Studia diplomatica slovenica.

To je že četrta knjiga iz omenjene zbirke, ki opravlja važno informativno nalogo.  Precej časa je bilo namreč v širši javnosti malo znano, da so Slovenci že v habsburški monarhiji pa tudi v nekdanji Jugoslaviji opravljali visoke diplomatske dolžnosti. Umetnostni zgodovinar Izidor Cankar je bil na primer v Argentini  Diplomat dveh Jugoslavij, kot pove naslov ene od knjig iz omenjene zbirke. Eden najpomembnejših diplomatov, rojenih na slovenskih tleh, pa je bil zagotovo baron Sigismund (Žiga) Herberstein iz Vipave (1486 – 1566), kot je naglasila na dunajski prireditvi univerzitetna profesorica Marija Wakounig, ki je vodila pogovor z referentom Rahtenom. Herberstein je po nalogu dunajskega dvora potoval v posebni misiji v Rusijo in o tem napisal v njegovem času slovito knjigo Moskovski zapiski.

V svojih izvajanjih je Rahten najprej naglasil, da se je med vsemi diplomati slovenskega rodu v avstrijski monarhiji najvišje povzpel baron Josef Schwegel. Svojo kariero je začel kot diplomat v Aleksandriji in v Carigradu. Pripravil je egiptovski obisk cesarja Franca Jožefa leta 1869 ob odprtju Sueškega prekopa.

Glavna oseba Rahtenove nove knjige Med Kakanijo in Wilsonio je Schweglov nečak Hans Schwegel oziroma Ivan Švegel. Zanimivo je, da je prišel kot tudi drugi tedanji Slovenci v diplomatsko službo, ki je bila v cesarski Avstriji v bistvu pridržana za plemiške kroge, iz preprostejših kranjskih kmečkih razmer. Večino šolanja je opravil na Dunaju, med drugim v slovitem Terezijanišču. Očitno je imel precej težaven značaj, ker se je vedno znova zapletel v spore s podrejenimi pa tudi nadrejenimi in bil večkrat odstavljen in prestavljen na nova službena mesta. Služboval je  najprej od leta 1899 kot vicekonzul v Chicagu in Pittsburghu, pozneje kratko v Zürichu in v Capetownu v Južni Afriki ter v Solunu, kjer je podpiral boj balkanskih narodov proti osmanskemu turškemu režimu. Od leta 1909 je bil avstro – ogrski konzul v Kanadi, najprej v Montrealu, nato pa je kot prvi avstro – ogrski konzul za zahodno Kanado služboval v Winnipegu. Ker se je spet zapletel v spore, je bil odpoklican s položaja. Nazadnje je služboval v Denverju in nato v St. Louisu v Združenih državah Amerike,  kjer je pričakal prvo svetovno vojno, v katero se Združene države do leta 1917 niso vključile.

Zanimivo je, da je Šveglu uspelo navezati prisrčne stike z ameriškim predsednikom Wilsonom, kar bi lahko koristilo slovenski delegaciji na pariških mirovnih pogovorih po prvi svetovni vojni, ko bi znala to navezo izkoristiti. Nekaj časa je bil minister brez listnice v beograjski Živkoviçevi vladi in med letoma 1931 – 1933 jugoslovanski veleposlanik v Argentini.

Med drugo svetovno vojno je zašel v težave z nemškim okupatorjem, po drugi svetovni vojni pa z novo jugoslovansko oblastjo na po stricu podedovanem blejskem posestvu, ki ga je poimenoval po ameriškem predsedniku Wilsonia. Umrl je leta 1962, pokopan pa je v Solkanu, kamor se je umaknil k svoji življenjski spremljevalki.

Zanimivo prireditev v dunajskem Korotanu, katere se je udeležila tudi slovenska veleposlanica v Avstriji Ksenija Škrilec,  sta z glasbeno spremljavo popestrila violinistka Monika Volarič in klarinetist Andraž Jagodic. Večer se je zaključil s prijetnim martinovanjem – ne le s knjigami, temveč tudi s pogostitvijo, ki jo je pripravilo istrsko podjetje Monte Rosso.