Po imenovanju krškega škofa, Jožeta Marketza, se je narodna skupnost veselila podelitve Nobelove nagrade Petru Handkeju, ki se javno in jasno priznava svoji slovenski materi, ki je nastopala v Grebinju v slovenskih igrah, kakor pričajo tudi stare črno bele fotografije. Priznava se svojim starim staršem in stricu Gregorju, ki je obiskoval sadjarsko šolo v Mariboru in ki zavzema pri Handkeju posebno mesto.

Vse to so elementi identitete Petra Handkeja, ki je imel na eni strani nemškega krušnega očeta, na drugi strani pa slovensko mamo in koroško – slovensko sorodstvo (»Moja mati se je imela, predvsem pod vplivom najstarejšega brata, ki je onstran meje v jugoslovensko – slovenskem Mariboru študiral sadjarstvo, v dekliških letih za pripadnico tega naroda,« ali pa »Moja mama, moj stari oče in stara mama so bili čisti koroški Slovenci.«)

Narodna skupnost je zelo pozorno prisluhnila njegovemu govoru v Stockholmu, ko je ponovno omenil Staro vas in ko je molil Marijine lavretanske litanije v slovenščini.

Peter Handke je odprl vrata zaslužnim koroško slovenskim avtorjem pri svetovno znani založbi Suhrkamp (Lipuš, Januš in morda še kdo), slovenska problematika je bila prisotna na Salzburškem festivalu in sploh je slovenska tematika preko matere ali strica Gregorja prisotna v številnih njegovih delih. Kot rdeča nit. 

Narodni svet je skupaj s KKZ izrazil nobelovcu  svojo pozornost že leta 2013 z Einspielerjevo nagrado. Takrat je hvaležnost za Handkejeve zasluge izrazil Fabjan Hafner v briljantni lavdaciji, ki nam bo ostala nepozabna in ki je izšla zaradi svoje tehtnosti tudi v knjižni obliki. Hafner se bavi v tej knjigi predvsem z vprašanjem Handkejeve identitete in do katere mere se priznava jeziku svoje matere in koroškim Slovencem.

Narodni svet čestita in se ponovno zahvaljuje Petru Handkeju za vse, kar je naredil za slovensko narodno skupnost, njeno prepoznavnost in samozavest.