Marjan Pandel-Nittnaus: Slovani ne prihajajo, so že tu

70-letni Marjan PandelNittnaus je svoje spomine na šolo in poučevanje leta 2017 izdal pod naslovom »HABE FERTIK«. Na Dunaju je absolvent Slovenske gimnazije 40 let poučeval nemščino, telovadbo in zgodovino. Lani je sledila v samozaložbi izdana knjiga na 400 straneh z naslovom »Slawische Spurensuche«. V pivski kleti prijatelja Kurta Korn­herra se je rodila ideja o potovanju s kolesom po Sloveniji, Slovaški, Češki, Poljski in Ukrajini. Največ besedila je avtor, nekdanji nogometaš SAK, namenil predstavitvi avstrijskih narodnih skupnosti, predvsem zgodovine, izobraževanja, kulture, književnosti in športa koroških Slovenk in Slovencev, pa tudi predstavitvi Ukrajine. Pandel Avstrijcem sporoča, da Slovani ne prihajajo, ampak so že tu. Avtor se je posebej potrudil pri predstavitvi jezikovnih in kulturnih posebnosti številnih slovanskih narodov, ki jim domorodci tukaj običajno brez razlike pravijo čuši. Knjiga »Slawische Spurensuche« vsebuje tudi slovar z najuporabnejšimi izrazi, ki jih na poti skozi slovanske države potrebuje žejen kolesar. V poglavju o Koroški ne manjka spominov na vaške posebneže, ki jih je Marjan v otroštvu spoznal v Mokrijah in okolici. Knjigo »Slawische Spurensuche« je Marjan Pandel-Nittnaus 31. maja predstavil pri Piceyu na Žamanjah. 

Marjan Pandel-Nittnaus: S pisanjem sem začel pred tremi leti in pol, ko v Ukrajini še ni bilo vojne. Nato se je tam začela vojna, jaz pa sem slučajno spoznal Ukrajinko Marijano. Srečanje z njo me je privedlo do raziskovanja Ukrajine, o kateri do tedaj nisem imel pojma. Tako je nastalo v knjigi kar 130 strani o Ukrajini. Sicer pa se je ideja o knjigi porodila ob pitju češkega, slovenskega in hrvaškega piva pri prijatelju Kurtiju, ki je nekoč pijan dejal: »Ich liebe euch, ihr Tschuschen.« Knjigo sem oblikoval po zgledu kabaretističnega dua »Karl Farkas & Ernst Wald­brunn«, kjer je ena polovica dua pametna, druga pa neumna. Kurt v knjigi nastopa kot naivni in nevedni spraševalec, jaz pa kot tisti pametni. Če se nama je delo na knjigi zataknilo, sva spila kako pivo iz slovanskih držav, pa je spet steklo. Vsa ta piva so dobra, edino ukrajinsko pivo ima grenak priokus zaradi vojne. Dodaten impulz za knjigo je bila Kurtijeva izjava, da v Avstriji ni Slovanov. Čudno sem ga pogledal, on pa je odvrnil: »O, ja, pardon, saj si tudi ti čuš.« 

Moji prijatelji se ne spoznajo na zgodovino koroških Slovencev, kot tudi jaz prej nisem poznal Ukrajine. A mislil sem si, da obvladam slovenski jezik, ki je zelo podoben drugim slovanskim jezikom, in bom napisal knjigo, v kateri nas bodo nemško govoreči bolje spoznali. Gre za veselo zamišljen in tragičen pogled na slovanske narode peš, s kolesom in virtualno, pri čemer ima beseda WIRTualno v nemščini še dodaten pomen od gostilne do gostilne. Moj prijatelj je recimo julija Slovenijo s kolesom prevozil od juga do severa, jaz pa avgusta od vzhoda do zahoda. Kurt je bil posebej navdušen nad podobo zlatoroga na pivu Laško: »To pa je kultura, če so pesmi in pripovedi že na pivu.« V poglavju o koroških Slovencih spregovorim tudi o ustoličevanju koroških vojvod v slovenskem jeziku, medvojnem pregonu, ortstafelšturmu, škocjanskem plesu podiralcev tabel, pritiskih delodajalcev na slovensko govoreče delavce, vindišarjih, poskusu atentata na deželnega glavarja Wagnerja in še o marsičem. 

V knjigi spremljamo Slovane v boju za svobodo, neodvisnost in samostojnost.Brskamo po zgodovini, uživamo kulturo na vseh področjih, srečamo kneze in kralje, pesnike in znanstvenike, junake in ljudi, ki to niso – roparje ter morilce, in se vmes naučimo češke, slovaške, poljske, slovenske, hrvaške in ukrajinske fraze. 

Na naših tekmah je, ko sem še igral pri SAK, vedno okoli 200 ljudi besno vpilo »Ab zum Tito!«, »Titoschweine!« in podobno. Neverjetno dobro smo igrali, a smo zaradi sovražnih sodnikov vedno sezono končali na drugem mestu lestvice. Najhuje je bilo, da smo praviloma nadigrali in tudi po dvakrat premagali ekipe, ki so bile na koncu na 1. mestu in so lahko napredovale v višjo ligo. Pri SAK sem spoznal najboljšega prijatelja Janka Woschitza z Radiš, njegova vnukinja Xenia je na harmoniko zaigrala na predstavitvi knjige v Žamanjah.

V moji domači vasi Mokrije je živel Topličev Pepe, ki je živini v štali igral Avsenikove pesmi. Turisti so se čudili, on pa jim  je odvrnil, da krave ob Avsenikovi glasbi dajejo več mleka, in res so ga. Pepe je bil resničen original, na harmoniko je znal igrati dve pesmi, eno cerkveno, od katere ime sem pozabil, in Mi se mamo radi. Zelo rad je igral za denar, recimo za dvajset šilingov. Med igranjem za denar se je redno ustavil sredi pesmi, ko so ga vprašali, kaj je narobe, je dejal, da je dvajsetak že porabljen. Kasneje si je kupil harmoniko, ki je sama igrala tudi druge pesmi. Ko so se ljudje čudili pesmim, je dejal, da je vzel ure pouka harmonike.