Florjana Lipuša so predstavili kot plodovitega in najpomembnejšega slovenskega pisatelja na Koroškem, ki je s svojo novo knjigo »Zgode in nezgode« dokazal, da njegova pisateljska pot še ni in očitno še dolgo ne bo zaključena. Četrtkov literarni večer (21. 10. 2021) je bil v knjigarni Haček zanimiv, nekoliko poseben pa v tem pogledu, ker se je pisatelj zelo nerad spustil v interpretacijo in analizo, svoje zgodbe je želel le brati. »To, kar je napisano, sem napisal. Je vse in nimam nič kaj več povedati.«
Prirediteljica Hanka Guckuk je po pozdravnih besedah in ob prijazni dobrodošlici navedla tudi dve od številnih nagrad, ki jih je prejel Lipuš: leta 2018 je za svoje delo prejel najvišje priznanje Republike Avstrije – državno nagrado za literaturo; leta 2004 je prejel Prešernovo nagrado za svoj književni opus in bil nominiran za nagrado kresnik.
Njegov odgovor na vprašanje, katera je osrednja tema njegove knjige, je bil jedrnat, vendar je zajel bistvo: »To je moj mali svet.« Ta mali svet je sodobna zamejska koroška resničnost, prikazana skozi trdo osebno življenjsko izkušnjo na izrazito nekonvencionalen način. »Lipušev pripovedni način in tempo označuje posebnost, da se pripovedovalcu nikamor ne mudi. Beseda da besedo, stavek se poraja iz stavka, druži jih podobarsko miselni tok, ki se včasih ne prekine vse do pol strani in čez, dotlej, dokler se miselni ali slikovni motiv ne izčrpa. Tako povedani epski prizori in refleksivni odseki se berejo kot nekaj arhaičnega in psalmoidnega, pa čeprav so dostikrat bolj komični in ironični, celo groteskni kakor pa hvalniški in slovesni. Lipuš rad zapisuje arhaične besede in lokalizme, še rajši pa besedo obnavlja oziroma dela nove besede.
Neologizmi koreninijo v pomenski in zvočni fleksibilnosti, gibkosti besede, v njeni zmožnosti, da prehaja iz ene vrste v drugo in se pusti prepomeniti.«
Navedek je iz Antalogije slovenske koroške literature, in sicer iz opisa Lipuševega pripovednega načina, ki ga je za antologijo prispeval slovenski literarni zgodovinar Franc Zadravec in zelo zajame tudi slog pisanja v knjigi Zgode in nezgode.
Lipuš je na večeru prebral celotno zgodbo »Kosa« in večji del zgodbe »Kako trkamo na vrata«.
V obeh zgodbah je prisoten motiv smrti, njegov jezik se bori s smrtjo zelo od blizu in je pomensko zares močan. Dejstvo je, da pisatelj tudi v svojem najnovejšem delu, 13 zgodah in nezgodah (mimogrede, povedal je, da je 13 njegovo število), ostaja zvest svojemu prvinskemu etosu, ki so ga v prispevku časopisa Dnevnik leta 2004 ob podelitvi Prešernove nagrade odlično opisali: »Je etos človekove pravice do prostosti in pokončnosti.« (V tem prispevku na https://www.dnevnik.si/73312 je objavljen tudi Lipušev celotni govor, v katerem je veliko o vrednotah in družbenih razmerah na Koroškem).
