V dunajskem Muzeju literature, ki je sestavni del Avstrijske nacionalne knjižnice in se nahaja v nekdanjem Dvornem arhivu v Johannesgasse 6 v zanimivi stavbi v stilu bidermajerja, je v treh nadstropjih v besedi, sliki in z  zvočnimi zapisi pregledno predstavljen razvoj avstrijske književnosti od obdobja razsvetljenstva do prve svetovne vojne. Obiskovalec se lahko seznani z dunajskimi  sledmi v delih velikih besednih ustvarjalcev Nestroya, Stifterja, Kafke, Schnitzlerja in številnih drugih. V Dvornem arhivu je kot direktor deloval pomembni avstrijski dramatik Franz Grillparzer (1791 – 1872). Kot zanimivost je na ogled njegova originalno ohranjena delovna soba, kjer je, razpet med poklicne dolžnosti in nujo po literarnem ustvarjanju, služboval do leta 1856. Kot sam piše, je tu ob iskanju nekih dokumentov padel z lestve pet klafter navzdol na leseni pod, a se mu k sreči ni pripetilo nič hudega.

Precej prostora je namenjeno prikazu porajajočih se novih tendenc v avstrijski književnosti, na primer prvim ženskim in družbenokritičnim glasovom v literaturi. Nekaj časa se je čez ves svet lesketal blesk velemeščanske literature, kot se je uveljavila v zadnjem obdobju habsburške monarhije v delih Schnitzlerja, Rotha, Hofmannsthala in drugih. Toda ta blišč, ki so ga oblikovali zlasti mnogi židovski avtorji, je postopoma zamrl in okrog leta 1945 je obstajal samo še v ostankih.

Žal pa ni upoštevano životvorno literarno ustvarjanje nenemških avtorjev v tedanji prestolnici avstrijskega cesarstva, katerih dela so bila ključnega pomena za oblikovanje posameznih narodnih literatur na Češkem, v Srbiji, Ukrajini, v Grčiji, Bolgariji, Albaniji in drugod. Posebno močan je bil slovenski dunajski literarni doprinos. Omenimo samo Levstikovega Martina Krpana, Stritarjevo revijo Dunajski zvon, predvsem pa obširen Cankarjev opus, ki je tedanji Dunaj v sivih predmestjih revežev in obupancev mojstrsko opisal v številnih črticah, novelah in romanih. Na odličen način je ta Cankarjev dunajski literarni svet prestavil v nemški jezik Erwin Köstler v knjigah, ki so izšle pri celovški založbi Drava. Vse to, kar se je dogajalo ob koncu 19. stoletja v dunajskih revnih predmestjih, je ostalo v tedanji »veliki« literaturi v nemščini pišočih boljših omizij nezapisano in zanemarjeno.

V današnjem času interkulturnih stikov med narodi in kulturnimi krogi in ob številnih multikulturnih navezah Evropske unije bi dunajski Muzej literature lahko vsaj v enem razstavnem odseku informiral tudi o razvejenem nenemškem literarnem Dunaju, ki je skozi dolga zgodovinska obdobja rojeval številne vidne sadove, vendar žal obiskovalec o tem ne izve ničesar.

Do 16. februarja 2020 je v Muzeju literature na ogled poleg stalnih zbirk tudi posebna razstava o Dunaju v literarnem ogledalu. V načinu literarno – likovne postavitve je predstavljeno  dunajsko književno ustvarjanje po drugi svetovni vojni. Tu se srečamo z opisi Dunaja v tekstih Ilse Aichinger, Petra Henischa, Hilde Spiel in drugih. Za pesnico Ingeborg Bachmann je Dunaj na primer tudi »mesto kuge z zadahom smrti«. To je citat iz pesniškega opusa te v Celovcu rojene in v Rimu umrle avtorice, ki se na satiričen način sooči z velikim mestom ob Donavi, ki ga tako zelo in vedno bolj ljubijo množice turistov z vsega sveta.

V dveh razstavnih odsekih so v ospredju dunajska obrobna območja in zapuščena predmestja s propadajočimi industrijskimi objekti. Ti predeli so vedno znova ponudili snov enemu izmed najbolj uveljavljenih avstrijskih pisateljev Petru Handkeju, ki pa ni bil nikoli pravi Dunajčan. Ta oznaka bi nekoliko bolj veljala za pokojnega prozaista in dramatika Thomasa Bernharda, ki je podobno kot Handke rad hodil po zanemarjenih predelih in ob razmišljujoči hoji vedno znova odkrival in satirično kritiziral »nečloveške smeti« ob poti.

Precej prostora je namenjeno Dunaju kot »kraju zločina«. V ospredju sta seveda znameniti roman Grahama Greena Tretji človek in istoimenski film iz podzemeljskega življenja na Dunaju takoj po koncu druge svetovne vojne, ki ga še vedno v angleški verziji vsak dan vrtijo v dunajskem kinu Burg na Ringu.

Toda tudi v nemščini pišoči Srb Milo Dor in njegov pisateljski tovariš Reinhard Federmann sta v svojih proznih delih vedno znova razčlenjevala kriminalno in špijonažno dogajanje na Dunaju v času hladne vojne med dvema velikima nasprotnima ideološkima blokoma po letu 1945. In končno je kriminalnemu Dunaju sodobnega časa dodal piko na i še novejši pisatelj Josef Haslinger z romanom Operni ples. Ta največja dunajska zabava predpostnega časa, ki še danes posnema imenitne dvorne plese in zabave na nekdanjem cesarskem Dunaju, postane v Haslingerjevem romanu cilj terorističnega napada, kar v sedanjem mednarodnem političnem kontekstu niti ne zveni preveč  absurdno.

V zadnjem odseku je predstavljen Dunaj kot kraj spomina. V ospredju so reminiscence na Dunaj v času nacionalnega socializma. Obiskovalec razstave se tu sooči tudi z razrušenim in pomorjenim Dunajem in z usodami njegovih nekdaj številnih židovskih pisateljev. Trije znani židovski avtorji, Hilde Spiel, Ruth Klüger in Frederic Morton, ki so v emigraciji preživeli pokol dunajskega židovskega prebivalstva, tavajo po koncu vojne po osvobojenem Dunaju in žalujejo za  vedno izgubljenim velemestom nekdanjega časa.

Poleg vodilne rdeče niti z glavnimi literarnimi postajami je na ogled tudi kaj bolj obrobnega ali za širšo javnost manj znanega. Seveda pa se ob taki razstavi sproži takoj tudi vprašanje, kaj je bilo izpuščeno, čeprav bi prav tako sodilo k predstavitvi povojnega dunajskega literarnega dogajanja.  Kakorkoli že. Razstava v dunajskem Muzeju literature nudi dobro odskočno desko v široki in pestri svet dunajskega literarnega življenja.