Dr. Pavel Apovnik: Leksikon slovenskega narečja v pliberškem okolju: Zlato darilo domačemu kraju

Predstavitve knjig ponavadi niso najbolj obiskane. Kdor je bil na predstavitvi knjige Pavla Apovnika LEKSIKON slovenskega narečja v pliberškem okolju minulo nedeljo, 25. maja, v pliberškem kulturnem domu, vodila jo je vodja Slovenskega narodnopisnega inštituta (SNI) Urban Jarnik Martina Piko-Rustia, pa je bil toliko prijetneje presenečen, kako so obiskovalci docela napolnili foaje osrednje prireditvene hiše v spodnjem predelu Podjune. Predvsem pa je lahko z velikim zadoščenjem videl, da je bil pobudnik in avtor tega zelo zanimivega in preglednega leksikona deležen izrednega spoštovanja in zahvale v okolju, iz katerega tudi sam izhaja in s katerim se je čutil vsa leta tesno povezanega. In to, čeprav je sprva vrsto let živel v Velikovcu, nato pa si je v Šmarkežu ustvaril lasten dom, kjer uživa zasluženi pokoj. Že od vsega začetka je pridobil izredne zasluge v svojih prizadevanjih za vsestransko enakopravnost slovenske narodne skupnosti kot politik, pravnik, znanstvenik, kulturnik in zadružnik. Nenazadnje pa tudi kot jezikoslovec, ki svoje novo delo oz. LEKSIKON slovenskega narečja v pliberškem okolju namenja »širšemu krogu domačinov v mojem domačem kraju, v bivši občini Libuče, sedanji občini Pliberk  in v sosednjih občinah«.

V nekdanji libuški občini, ki so jo leta 1964 združili z mestno občino Pliberk, je Pavel Apovnik pred 90 leti, 28. junija 1935, zagledal luč sveta. Njegov rojstni dom je bila Zdovčeva domačija v Senčnem kraju pri Spodnjih Libučah, v kraju, kjer je le malo hiš in so razdalje velike, kjer so, kot je pripovedoval Pavel Apovnik na predstavitvi svojega leksikona, »vsi govorili izključno domače (slovensko) narečje«. Ko je leta 1941 začel v Pliberku obiskovati ljudsko šolo, je vladal tudi v njegovi ožji domovini nacionalsocializem. Apovnik: »Slovenska beseda je bila prepovedana, pouku nisem mogel slediti, ker je bil samo v nemščini. Učitelja ni motilo, ker nisem mnogel slediti pouku.«

Ko je bilo vojne konec, je postal učitelj Pavla Apovnika Nemec iz Kočevja. Ta je očitno spoznal njegovo brihtnost in mu je po rednem šolskem času pomagal s privat­nim poukom. Tako je bil Pavel Apovnik   zrel za obisk gimnazije na Plešivcu, povezanim z življenjem v internatu. Z vodstvom Plešivca je pozneje prišel v konflikt, »ker so otrokom ubijali miselnost mimo vseh obzirnosti do šolskega prijateljstva«. Zato je »po sili razmer« zapustil Plešivec in zaključil gimnazijo z maturo v Celovcu, se nato posvetil študiju prava z doktoratom na dunajski univerzi in se zaposlil v deželni službi. Sprva na okrajnih glavarstvih v Beljaku in Wolfsbergu, »kjer se nisem mogel vživeti«, dokler niso ugodili njegovi prošnji, da bi rad delal na dvojezičnem ozemlju »med domačimi ljudmi v domačem okraju«. In tako se mnogi še spominjajo, kako je kot pravnik in namestnik velikovškega okrajnega glavarja pomagal domačinom iz dežele pod Peco. 

Kot mož s posebnim čutom za kulturo, prav tako pa kot mož, ki je bil vse življenje aktivno povezan s slovensko narodno skupnostjo, naj bi na začetku narodnopolitično »vročih« 70. let prejšnjega stoletja na kulturnem oddelku vodil biro za slovensko narodno skupnost, kar pa je preprečil tedanji deželni glavar Leopold Wagner. Šele leta 1990, ko je bil na krmilu deželni glavar Jörg Haider, je postal prvi vodja manjšinskega biroja pri deželni vladi in to ostal do upokojitve leta 1994. Bil je tudi pobudnik prvega slovenskega Kulturnega tedna v Spittalu ob Dravi ter pobudnik ponovne ustanovitve Kulturnega društva Velikovec, med letoma 1997 in 2004 pa prav tako predsednik  SNI Urban Jarnik, ki mu je še danes zelo pri srcu. 

Poleg kulture mu je zelo pri srcu slovenska narodna in samostojna politika. Bil je podpredsednik v osrednjih organizacijah ZSO in NSKS in nato postal pravni svetovalec Sadovnikove SKS. Legendarna je bila njegova kandidatura na deželnozborskih volitvah leta 1975, kjer je kot glavni kandidat Koroške enotne liste (KEL) dosegel več kot 6100 glasov.

Pavel Apovnik je vzljubil slovenščino že kot otrok. To tako vnarečju kot tudi po zaslugi svojih staršev, ki so mu posredovali slovenski knjižni jezik preko Mohorjevih knjig in časopisov. Pomembno vlogo so igrale tudi slovenske maše in prireditve. 

Gesel za Leksikon slovenskega narečja v pliberškem okolju Pavel Apovnik ni našel v literaturi, temveč v svojem spominu. »Spomnil se je situacij, ki jih je doživljal doma kot otrok. Kaj smo npr. imeli v kuhinji, v hlevu ...« Najteže mu je bilo ugotoviti, odkod pridejo posamezne besede. »Veliko jih je iz nemščine, a ne vse.« Sodelavka SNI Urban Jarnik Uši Sereinig, ki je Pavla Apovnika spremljala pri uresničevanju njegovega narečnega leksikona, pa dodaja: »Mnoge prihajajo tudi iz praslovanščine.« Predvsem pa poudarja Pavel Apovnik: »Napačno je, če kdo zaničuje narečje. Narečje in knjižni jezik sta brata, ki nista skregana.«

Kmalu bo Pavel Apovnik prelistal 90. list svoje bogate življenjske knjige. Navadno je to priložnost za darila. Pavel Apovnik je z Leksikonom slovenskega narečja v pliberškem okolju omogočil zlato darilo – sebi, še posebej pa domačim ljudem in domačemu kraju.