rptnb

Med prejemniki letošnjih kulturnih nagrad dežele Koroške je bil tudi pisatelj in vsesplošni delavec Stefan Feinig, doma iz Sveč s stalnim prebivališčem sedaj na Dunaju. Pri pisanju mu gre za izvirnost in avtentičnost.

V teh tednih pred božičem ima Stefan Feinig dela zadosti. V adventu je sladko pecivo še posebej zaželeno in v pekarni dunajske slaščičarne Demel komaj dohajajo naročila. Stefan Feinig kot najeti delavec tam služi svoj vsakdanji kruh. Minuli petek pa je v celovškem Mestnem gledališču prejel eno izmed letošnjih deželnih podpornih nagrad za kulturo. Z njo povezana denarna dotacija v višini 3.600 evrov mu pride še kako prav (letos je osvojil tudi še 3. mesto pri literarnem natečaju celovškega komunalnega podjetja STW). Sedanje delo v slaščičarni mu namreč služi za preživetje, iz fizičnega dela pa je črpal tudi že navdih za eno izmed svojih knjig.

Zadnje Feinigovo delo Rob krožnika in obzorje/ Horizont und Tellerrand, ki je lani v slovensko-nemški izdaji izšlo pri celovški Mohorjevi založbi, je namreč, kakor sam pravi, »poezija izčrpanosti.« Opisal je osebna doživljanja pomivalca posode – ja, tudi to delo je že opravljal – v gostinstvu, ko so po celem dnevu prsti razboleli, duh pa od same izpraznjenosti nima več nikakršne želje po metafiziki, kulturi, intelektualni razsežnosti. Knjiga je zasnovana v obliki »lirike, ki se razvija kot zgodba, a se poetično reducira, ne da bi šla v abstrakcijo.« Povedano drugače: posamezne dele je mogoče brati kot samostojne lirične enote, knjigo pa je mogoče prebrati tudi od začetka do konca. Po možnosti na dušek, saj tako razvije posebno pripovednost.

Literatura kot poseben projekt

Kakor je pri knjigi Rob krožnika in obzorje ubral povsem samosvoj način pripovedovanja, izvirno obliko, se je tudi prejšnjih dveh lotil »posebnega projekta.« Prva, v nemščini napisana Banalnosti norosti (Banalitäten des Wahnsinns), je nastala po prebiranju Banalnosti zla filozofinje Hanneh Arendt. V kratkih zgodbah se spoprijema z vprašanjem soodvisnosti med banalnostjo in norostjo. V svoji drugi knjigi Das wilde Schaf (Divja ovca), napisani prav tako v nemščini, pa je standardne strukture kriminalk postavil na glavo. 

Rodil se je Stefan Feinig leta 1987, odraščal je v Svečah in po maturi na Slovenski gimnaziji v Celovcu diplomiral iz publicistike in filozofije. Ta čas piše doktorsko nalogo iz filozofije in ob tem, kot že omenjeno, na Dunaju, kjer sedaj živi, opravlja razna nujno potrebna dela za preživetje. Pravi, da je včasih sam s seboj v sporu, ker kot dvojni akademik, z dvema zaključenima študijema torej, opravlja dela z relativno nizko dodano vrednostno, a »težko je najti kaj boljšega,« po drugi strani pa s temi službami dobiva vpogled v socialne sfere, ki so sicer skrite pred očmi javnosti.

Začelo se je s Šundom

Pisanja se je lotil z dvanajstimi leti pod vplivom filma Šund (Pulp ficition) režiserja Quentina Tarantina in najprej je ustvarjal filmske scenarije, šele kasneje je prešel v literaturo. Pri Šundu ga je zanimala ravno pripovedna struktura, kako zgodbo povedati na drugačen, neobičajen način. To, pravi, je vplivalo tudi na njegovo pisanje, pri čemer mu gre tudi za avtentičnost. Tudi v osebnem življenju, »saj pri umetnikih večkrat vidim čisto inscenacijo.« Sam zato noče skrivati, s čim se mora preživljati, čeprav si seveda želi, da bi lahko živel izključno od pisanja. Z letošnjimi nagradami, honorarji in literarnimi branji bi mu to celo uspelo. A kaj, ko tega ni mogoče predvideti vnaprej.

Medtem ko sta bili prvi dve knjigi napisani v nemščini, je Rob krožnika in obzorje najprej napisal v slovenščini in pesmi šele potem prevedel v nemščino. Pred kratkim pa je končal prvi roman v slovenščini. »Priznam, to je bilo res težko delo. Živim v nemškem okolju in zato mi je pisanje v nemščini lažje. Sem pa zato na romanu v slovenščini delal z veseljem, vsak stavek sem moral posebej premisliti.« Pravi, da mu je slovenščina srčni jezik. Zato bo v njej govoril tudi z otrokom, ki je sedaj na poti. Otrok, ki bo najbrž odraščal na Dunaju, pa bo v posebej priviligiranem položaju. Mati je namreč Švedinja in tudi ona bo z njim govorila v materiščini. Tretji jezik, jezik okolja pa se bo srečnež ali srečnica tako ali tako naučil ali naučila mimogrede.