»Če bi se le lahko združili. – Morda bi potem lahko kaj storili. – Lahko bi butnili – kot vihar – in pometli te pizde – kot nič. – Toda nobenemu se ne uspe pobrati. – Vsi samo ždijo v lastnem življenju. –  Zaklenjeni – in ločeni – drug od drugega. – In vendar smo vsi eno.« – Stefan Feinig v »374«.
Stefan Feinig je pisatelj, novinar, publicist, filozof in esejist.  Piše poezijo in prozo v slovenskem in nemškem jeziku. Objavil je številne knjige, med drugim zbirko kratkih zgodb »Banalitäten des Wahnsinns« (Banalnosti norosti), anti-kriminalko »Das wilde Schaf« (Divja ovca) in dvojezični eksperimentalni lirični projekt »Horizont und Tellerrand / Rob krožnika in obzorje«. Leta 2021 je izdal svojo novo dvojezično poezijo »374« o brezposelnosti in njenih posledicah. Feinig je prejem­nik številnih nagrad, med drugim Mohorjeve nagrade za prozo v slovenskem jeziku. Je urednik spletne revije »WARDA«. Pogovor o novi knjigi, literarni sceni in slovenskem jeziku.

Vaša nova knjiga »374« se ukvarja s čakanjem na delovem uradu ter s socialnimi in čustvenimi posledicami brezposelnosti. Zakaj ste se odločili za to tematiko?

Stefan Feinig: Sam sem bil večkrat brezposeln. Kadar sem šel na urad za delo, je bila vedno čudna atmosfera. Prišel sem sam tja, potegnil  številko in čakal. Psihološko je to bilo zame težko. Sem del delav­skega razreda in zdi se mi, da se kot takšen ne naučiš vprašati za pomoč. Obstaja bolj mišljenje, da je vsak odgovoren sam zase. Toda to individualistično mišljenje je danes bolj ali manj splošna ideologija, ki negira družbene strukture in goji mišljenje o »samoodgovornosti«, neodvisno od socialnih faktorjev kot so razred, starost, spol itd. Danes velja geslo: Če nisi uspešen, si sam kriv, ker se nisi dovolj potrudil. Stvar je pa ta, da lahko nekateri ljudje delajo noč in dan, a brez uspeha.

Iz tega razmišljanja in iz teh doživljajev je potem nastala knjiga. V bistvu sem jo napisal po svojem prvem obisku na delovnem uradu. Delo je temu primerno precej realistično.

Vsebina knjige je solidarnost, ki ne na­stane. Zakaj menite, da pogosto tudi med ljudmi, ki so v enakih stiskah, na primer med pripadniki manjšin, ni solidarnosti?

Sam sem doživljal, da tedaj ni važna solidarnost, temveč konkurenca. V kontekstu brezposelnosti je pač tako, da vsak išče službeno mesto in za eno ponujeno mesto se pogosto poteguje 500 ali 600 ljudi. Vsak hoče uspeti in vsak se počuti, kot bi konkuriral s sosedom. Pri tem pa tudi v živo doživljaš, da če ti uspeš, nekdo drug bolj ali manj plača za to. To seveda ne velja samo za delovni trg, temveč tudi na primer za življenjski standard. Stroške zanj plačajo ljudje v tujini, ki jih nikoli ne vidimo in ki hirajo, da producirajo kos obleke, ki ga mi potem kupimo za pet evrov. Na splošno te zavesti, da je vse, kar storiš, povezano z drugimi akcijami in drugimi ljudmi, ni. Zadnjič sem bral, da hoče novi minister za delo Martin Kocher (ÖVP) varčevati posebno pri pokojninah, ker ne uvidi, da je država odgovorna zanje. Kocher meni, da je vsak sam odgovoren za lasten uspeh v sistemu in torej tudi za pokojnino. Takšne neoliberalne ideje se danes množijo. Seveda, če ima kdo dobro plačano mesto, si bo lahko privoščil vplačati dovolj za pokojnino. Toda če imaš npr. delo v tovarni ali več slabo plačanih zaposlitev, ne boš mogel doplačati pokojnine. Vse ta argumentacija v prid individualistične konkurence prihaja iz višjega sred­njega sloja, ki vse druge ljudi in njihovo situacijo spregleda.
Mogoče so kje kakšni prostori, v katerih ljudje agirajo solidarno, ampak v naši družbi tega ne vidim.

»374« je dvojezična poezija. Pišete pa tudi prozo. Leta 2020 ste npr. s tekstom »imperij sonca« dobili Mohorjevo nagrado za prozo v slovenskem jeziku. Kako doživljate proces pisanja glede na zvrst?

Začel sem pisati v prozi. Ko sem se razvil kot pisatelj, sem imel občutek, da se moram v svojem slogu vedno bolj reducirati. Tako sem prešel v bolj pesniško delo. To je pa bil bolj instinktiven proces. Za»374« se je pesniška oblika res ponujala, ker je delo zelo ritmično zgrajeno. V tem delu ni prostora za bogatejši jezik. Mislim, da ravno reduciranost in konkretnost ustvarjata neko drugo zvrst liričnosti. Tudi tematizacija družbenega pritiska me je pripeljala do te oblike.  Čeprav je poem, v bistvu ni pesem.

Po časopisu Standard založbe pridelajo le en odstotek letnega dohodka z liriko. Zakaj lirika danes nima več takega statusa v literarnem svetu, kot je ga imela v literarni zgodovini?

Za literaturo ni denarja, za liriko pa ga je še najmanj. Pesmi se ne prodajo dobro. Upam pa, da se bo to zdaj spremenilo. Videli smo dober znak, ko je Amanda Gorman brala svojo pesem»The Hill We Climb« ob inavguraciji Joea Bidena. Zaslovela je čez noč. Zdaj je kot prva pesnica brala liriko pri Super Bowlu, podpisala je pogodbo pri agenciji za manekenke, izdala bo tri knjige itd. Mogoče je to res spodbuda za to, da se lirika vrne v mainstream.  

V knjigi »Banalitäten des Wahnsinns« so zbrane kratke zgodbe,  inspirirane ob resničnih dogodkih. V kakšnem razmerju sta fikcija in resničnost v vašem delu?

Vedno me inspirirajo realni dogodki. Pri »Banalitäten des Wahnsinns« je to bila bolj ali manj moja metoda. Ideja za knjigo je bila, da je povsod v ozadju nekakšna norost. Inspiracijo za eno od zgodb sem dobil od bivše študijske kolegice, ki sem jo slučajno srečal. Dela v bolnišnici in v pogovoru mi je pripovedovala, da ljudje včasih pridejo, ker imajo kakšno stvar v riti. Največkrat je to steklenica, mi je rekla. To me je res začudilo in to sem seveda potem predelal v kratko zgodbo. V drugi zgodbi se prepirata Rudolf Höß in Eichmann v koncentracijskem taborišču. Tu delujeta skupaj fenomen banalnosti, ki se kaže v prepiru, in grozota okoliščin in tako ustvarjata nekakšno dinamiko norosti. Mislim, da se take norosti pogosto spregleda.

Ste dvojezičen avtor. Pri »374« ste skupaj z Adrianom Kertom prevedli poezijo v slovenščino. Kako pomembna vam je slovenščina v lastnem pisanju?

Slovenščina mi je kot moj materni jezik neverjetno blizu. Toda vedno spet opažam, kako pozabljam in iščem slovenske besede. Na Dunaju je uporabni jezik večinoma nemščina in tudi pri delu večinoma pišem v nemščini. Zame je prevajanje in pisanje v slovenščini res delo. Toda zame je to srčna zadeva, tudi če se finančno ne splača. Malo je tudi delo proti lastnemu pozabljanju. V knjižnici dunajskega kluba sem si spet sposodil nekaj slovenskih knjig, ampak težko najdem čas in koncentracijo zanje.

Zelo važno mi je, da bo moja hčerka govorila slovensko. Pred pandemijo sem bil v skupini ljudi, ki so se srečavali in z otroki in med sabo govorili slovensko. Toda zdaj to seveda ni mogoče in mi res manjka.

Kako ocenjujete koroško literarno sceno?

Na eni strani so ljudje kot npr. založnik Gernot Ragger ali pa predsednica koroškega društva pisateljev in pisateljic Gabriele Russwurm-Biró, taki se res po­trudijo in hočejo pospeševati literarno sceno. Vsako leto pišem tudi za »Rastje«. To je vsakoletna zbirka del koroških Slovencev in Slovenk. Res občudujem ta projekt, ki je zagotovo ogromen napor.

Na drugi strani sem pa tudi doživel, da npr. kdo gre k založbi in reče, da meni ne morejo zaupati. Tudi v literarnem svetu je neverjetna konkurenca.

Ste urednik spletne revije »WARDA«. Kakšne izkušnje ste naredili z digitalnim formatom?

Delo je res zanimivo. Na teme moraš zelo hitro reagirati. Reakcija je glavno, originalnih tem, takšnih, ki bi jih sam predlagal, skoraj ni. Vse je na spletni strani in na razpolago, ampak če nihče ne pogleda na stran, je, kot da je ni. Te klike potrebuješ. Zadnjič sem napisal članek »10 Netfix and chilli Filme für eine Punktlandung beim Date« (10 Netflix filmov za uspešen zmenek). Če iščeš ta gesla na Googlu, je to prvi članek, ki je prikazan. To je za redakcijo bil pravi uspeh in zelo smo se veselili, kajti pri Googlu nihče ne gleda na drugo stran. Tekst moraš napisati tako, da te iskalnik uvrsti spredaj. Potrebuješ določena gesla, stavki ne smejo biti predolgi itd. Na splošno nisem proti digitalizaciji, ampak včasih medij res škoduje vsebini. Mislim, da spletu ne moreš uiti. Tudi lastne knjige ponujam v elektronski obliki, ampak od teh par centov, ki jih dobiš od prodaje E-Booka, kot avtor oz. avtorica ne moreš živeti. Je res kompleksna stvar.

Kaj so vaši naslednji projekti?

Vedno nekaj pišem. Trenutno pišem tekst za natečaj. Tema je ravno pozabljanje maternega jezika. Stavki so ekscesivno dolgi, uporabljam več jezikov in slog je bolj liričen. Delam tudi na poeziji, katere naslov bo  »Dichterisch Wohnen« (Pesniško živeti). Raziskujem teorije Heideggerja in Hölderlina, ki sta se ukvarjala s tem konceptom. Knjiga naj navsezadnje portretira ta koncept v obliki pesniške zbirke.

NAROČI