Pomnili bomo prelomnice, ko so gospodarstva vešči zapirali ustanove in v tem okviru zaprli tudi hranilnico v mojem kraju. Ukinili so številna delovna mesta, svoje ovčke spravili na suho, priškrnili ljudi, ki so s hranilnico živeli, bili z njo povezani. Pokončno je stala ko močno nespregledno znamenje ob cesti, in mimoidoči so se morali z očmi ustaviti ob napisu, ali jim je bil pogodu ali ne. V deželi smo, kjer ljudje nosijo prevelike čevlje, a se z njimi ne spotikajo ob korenine in štrline, temveč ob črke. V deželi smo, v kateri je treba le ene same osebe in svet stoji narobe, ugled cele dežele je zapravljen, neštetim je povzročena škoda. Hranilnica ni bila nič izrednega, nobena posvečenost se je ni držala, nobena častitljivost, nobena vzvišenost. Ni bila ne svetišče ne pomnik iz zgodovine, bila je kraj vsakdanjosti, posvetno poslopje, ki je služilo čisto zemeljskim potrebam. Kraj, kjer so sanjači gojili upanje in sanje, navadni smrtniki se predajali iluzijam in dolgovom, skopuhi skrivali svoje imetje.

Pa vendar je bila nekaj posebnega, ker ni bila samo poslovna hiša, temveč hkrati postojanka našega, viden simbol identitete, kraj bivanja in skladnosti, enakosti. Ni bilo dneva, da se na tem shajališču ne bi pojavljale stranke, si izmenjavale novice v domači govorici, a zdaj bo teh dni konec. Ko so jo zaprli, niso ravno potopili cele vasi s cerkvico na griču, katere zvonik bi odslej gledal iz vode ko večni opominjaj; niso zgradili jezu in zalili doline za pridobivanje elektrike, a vendar so gospodarstva vešči potopili kos celosti, ljudstvu vzeli del istosti in bitnosti. Kar je bilo prej trdnjava, je zdaj trnjava.
Hotel sem še v živo stopiti v poslovalnico, preden bojo vrata zapečatili in bo le še napis na poslopju pričal o nekdanjih časih, dokler ga ne bo odstranil nov lastnik. Zlati časi niso bili nikoli, a bili so pisani, spremenljivi, osebnostno slikoviti, veseli in spodbudni. Zaradi njih sem zadnji dan stopil v poslopje, izražajoč ogorčenje nad modrostjo gospodarstva veščih, zavračajoč njihovo ravnanje, in kot poslovilno dejanje dvignil majhno vsoto, čeprav bi tega ne bilo treba. V utesnjenem vzdušju se je besedam branilo in posel se je končal hitreje od drugih krati.

A že v vratih pri odhodu, še prej nastavljenki želeč vso srečo pri iskanju nove službe, mi je šinilo v zavest, da s svojim obiskom nisem več ko trenil z očmi. Le dotaknil sem se člena verige, nič več ko nemočen sem se dotaknil verige zanke, ki se nas ovija, se vedno krepkeje skupaj zadrguje. Kakor da je postanek v durih deloval prevetrilno, kakor da je jekleni vratni okvir deloval presvetljevalno. Jasno mi je bilo, ko sem še malo postal v durih in dvignil roko v slovo nastavljenki, kam hitimo, in nič nas pri tem ne more ustaviti: niso prvič izrezali iz narodnega telesa zdravega, dobro delujočega dela. Zapiranje te hranilnice je bilo le eno, z današnjim dnem datirano dejanje v vrsti neštetih rezov, ki mu bojo jutri sledili novi rezi, dokler jih ne bo toliko, da bo preživeli organizem brez dodajanja propadel sam od sebe. Iz narodnega telesa bojo izrezali zadnje koščke tkiva in mesa, saj življenjsko važne organe so odstranili najprej.

Tudi drugi, žalostni in jezni, zagrenjeni in hladnokrvni, so se ta dan, da se poslovijo, še znašli v prostorih poslovalnice, ki bo od jutri naprej delila usodo z ostalimi opuščinami, se pridružila zavrženim, nekdaj uspešno delujočim stavbam po trgih in vaseh, drugim narodnim razvalinam, okostnjakom. Priče hočejo biti trenutnemu, enkratnemu dogajanju v njihovi bližini, dogajanju, ki ni nič drugega ko kanibalsko početje, saj se rezi in plenilstvo dogajajo v okviru lastne vrste. Postopek, v katerem ljudstvo izgublja svoje bistvo, odprtih oči poteka po načrtu. Tisti pri jaslih in tisti pri koritu, oboževalci denarja in bogastva, dokler so bile možnosti, so še spravili v stranske shrambe, kar je bilo premakljivega, napolnili so jih za svoj pozneje, in po tem hitro v stečaj z vsem, kar je še ostalo!

Zdaj ko je vsem jasno in tesnobnost vsak dan raste, je le človeško, da pustošenje sami pospešimo in mrtvaka rešimo mrliškega oskrunjenja. Torej razprodajmo, kar se razprodati da, zravnajmo z zemljo, kar se z zemljo zravnati da, zasujmo, kar se zasuti da! Zlezimo iz drozge, ki se napira v kotlinah in čaka, da prevre in se pretvori, zlezimo iz nje na suhi breg! Reši se, kdor se rešiti zna! Mnogi so že tam, in lepo nas bojo sprejeli. Pospravimo z načeli in starimi vrednotami! V stečaj najprej vse duhovno in nadčutno in domiselno, v stečaj vse tisto, kar ima opraviti z jezikom, ker je jezik tkivo naroda, njegovo lepilo in vezivo! Zato v stečaj listi in glasila, zvočni mediji in časopisje, tiskarne in založbe in knjigarne! Tudi najstarejši založbi ne bo pomagalo njenih zaslužnih in dokaj obilnih desetletij, čas jo je pohodil. Že dolgo narodna omika, jezikovna trdnost in kultura ne igrajo več nobene vloge. Založba se ukvarja pretežno z Mamonom, bogom
denarja in dobička. Vpričo njenih krščanskih načel gre nekaterim le še na jok, nekaterim le še na smeh. V stečaj ustanove vseh drugih, manj glasnih načel, v stečaj ostale hranilnice in posojilnice, zadruge, trgovine, žage in hoteli, podružnice in vse druge samopostrežnice! Teren je do zadnjega obdelan in pripravljen, da vse ostalo mirno in brez trušča razpade po domače, izvirno, avtohtono.

Kdor tisti zadnji dan še obišče to opuščeno bančno hišo, jo obišče zato, ker hoče biti živa priča njenemu prenehanju, njenemu prehajanju v spomin. Hiša, ki slovo daje, in njeni privrženci, ki slovo jemljejo, prehitevajo spomin. Z zasukom ključa v teh durih bo utihnila tudi govorica, izzvenela bo, kakor bo izzvenel ključev zvok. Spet bo tišina v deželi za spoznanje večja, molk se bo poglobil, spet bo zazijala v kraju nova bela lisa, ki se bo s časom zlila v eno z okoljem. Ne bomo prvi, morda bomo zadnji. Ko se spominjamo, se umikamo iz ene resničnosti v drugo. Navsezadnje ne bomo mogli več zbežati v nobeno teh resničnosti, ker že obe zaseda in zasvaja zgodovina.
Je še kdo, ki dvomi in pogoltnosti zgodovine ne verjame? Na graški univerzi proučujejo, če je dvojezičnost, ki po njihovih ugotovitvah vse bolj teži v nemščino in menjavo jezika, bojda znamenje asimilacije, ki ji bo prej ali slej sledilo izginotje slovenščine na Koroškem. Četrt stoletja so si dali časa, da poizvejo in bojo imeli črno na belem, kar imajo tisti zadnji obiskovalci v moji bivši poslovalnici že danes zapisano na čelo, zarisano v kožo. Tega vedenja ne nosijo samo na čelu in na koži, temveč to zadnjo fazo resnično živijo, se je udeležujejo z razumom in čutili, z dušo in telesom. V živo so deležni zadnjih narodnih zamikov in trzljajev v svojem kraju. Vztrajajo v tem stanju, dokler so pri življenju, saj njihova duhovna dediščina ni kamen, ki ga brcnemo s poti. Redki so se zbrali pred hranilnico, zadnjo postojanko domače govorice, večina je že pregloboko zalezla v suženjsko ponižnost, zravnala si je pot, na njej ni več takih kamnov. Menjala je gospodarja in bo raje hlapčevala njemu, hlapec ostane hlapec. Le tisti se drugih in drugega ne bojijo, ki imajo svoje za dragocenost in vrednoto in teh ne prodajajo na trgu.

Predstavniki manjšine so se zatekali v matično deželo, o kateri so dobro vedeli, da ne bo podpirala nečesa, kar se samo ne podpira. Narodna skupnost je začenjala spoznavati, da sama noče, sama se je obstanku odpovedala. Temu navkljub so matični deželi tožili, da se krči narodno telo in da z njega odpada ud za udom, matična dežela pa da se ne pobriga, če se gode manjšini zapisane pravice in se uresničujejo mednarodne pogodbe. Pokazali so ji tudi zdrave, čile ude, ki jih hočejo preživiti. Nekdaj so imeli predstavniki še za kaj dajati poroštvo, ustanove so še delovale, po vaseh se je še razlegala domačnost, poslopja so bila še v njihovi lasti. Takrat so še jamčili za vztrajnost, trdnost in značajnost, zagotovili so matični deželi delavnost in živahnost, čutili odgovornost, mislili na jutri. Vpričo iz dneva v dan rastočega števila novih razvalin, zdaj ko je v mojem kraju padla zadnja domača postojanka, ko se ne moremo z ničimer več ponašati in se z ničimer lastnim več pohvaliti, je zatekanje v matično deželo le še metanje peska v oči.

Pregnali smo duha iz občega življenja, po vrsti so doline in vasi zapadle nizkemu okusu časa, človekomrzni miselnosti, po vrsti so vodilni podlegli zahtevam pritlehja in poveljem gostilniškega omizja. Le posamezne hiše so še po vaseh, zadnje, pri katerih z bridkostjo pogledujemo na koledar, kdaj se bojo tudi one prepustile težnji, trendu, se ravnale po zapovedih ceste. Pri tem matična dežela sama prazni teren in ga spreminja v duhovno pustinjo, v bele lise, ki se bohotijo in se razlezujejo v širino. Drobne lučke, posamezne drobcene lučke kresničke še poblisnevajo iz gmote belih lis; osamljene, prepuščene svoji usodi še tja predse migotajo. Ljudem, na zadnji še odprti dan zbranim pred hranilničnim poslopjem, nič ni jasno, ali se bele lise nalezljivo širijo z njihovih robov v osrčje, ali pa narobe pljuskajo iz narodnega osrčja na področje narodne manjšine.

A enkrat na leto zanetijo velik ogenj, njegovi odrešujoči plameni takrat razsvetlijo deželo, vse plasti ljudstva se zberejo, in takrat se bele lise spet napolnijo s pisanimi barvami. Skoz belino spet pogleda stara narodna radoživost: dežela praznuje svoj kulturni praznik. Že z nočjo istega dne barve spet ugasnejo, dežela se za leto dni pogrezne v belo lisasto sivino. Na istem kraju, najbrž ne na isti dan, morda na pomladansko enakonočje, so tudi Kelti praznovali svoj kulturni dan, pa ga danes ne več. So le še spomin človeštva, le še učna snov zgodovinskega spominjanja.