Avtorica Tončka Senčar iz Pirana brala v Železni Kapli: Knjiga o ukradenem otroštvu

V kapelški knjižnici je navzočim pripovedovala o pregnanstvu družine med 2. svetovno vojno in štiriletni dobi v štirih delovnih taboriščih v Šleziji, na območju današnje Poljske. Leta 1935 rojena Senčar, ki je tedaj obiskovala šolo, je pripovedovala, kako jim je učiteljica povedala, da naslednji dan ne bo pouka. Družino iz vasi Zgornji Obrež blizu Brežic so oktobra 1941 najprej peljali v grad Rajhenburg, na njihov dom pa so prišli Kočevarji. Staršem in trem otrokom družine so vzeli ime in postali so številka – 4443 je bila številka Tončke Senčar, ki jo je morala nositi okoli vratu.

Govornica je še posebej poudarila en močan spomin: novo, belo svileno oblekico, ki jo je med bivanjem v taborišču Trebnitz (poljsko Trzebnica) prejela od Rdečega križa in v kateri se je počutila kot princeska. Kasneje ji je mama razkrila, da je oblekico verjetno nosila judovska deklica, ki ni preživela. Ta zgodba jo je globoko zaznamovala in še danes skrbno hrani fotografijo s to oblekico. Zgodbo o svileni oblekici je Senčar zapisala v otroški knjigi »Svilena oblekica«, v Železni Kapli je predstavila še vzgojno knjigo »Bodi, kar si«, ki govori o tem, kako školjka ponižuje počasnega polža.

Avtorica poudarja, da je knjiga Svilena oblekica primerna tudi za ljudskošolske otroke, saj vsak dan slišijo za vojne po svetu.

Vsega skupaj so v letih 1941 do 1945 v Sloveniji prisilno pregnali 63.000 ljudi, od njih 45.000 v nemška taborišča.