Literatura koroških Slovencev se spreminja. In ni več samo slovenska. Niti samo koroška.

Andrej Leben je eden od avtorjev znanstvene monografije

Znanstvena monografija o razvoju knjižnega ustvarjanja koroških Slovenk in Slovencev v zadnjih treh desetletjih kaže, kako močno se odražajo jezikovne, prostorske in vsebinske spremembe vse bolj razpršene manjšine.

Celovec Leta 1998 je izšel zadnji pregled literarnega ustvarjanja koroških Slovencev, Profili novejše slovenske literature na Koroškem (v nemščini). Medtem ni začela pisati samo nova generacija, korenite spremembe so opazne tudi pri izražanju samem, ne nazadnje pri rabi jezika. Najbolj znano, prodajano in nagrajeno knjižno delo iz vrst koroških Slovencev in o njih je na primer izšlo izvirno v nemškem jeziku. 

V založbi Praesens je izšla monografija z naslovom Überregional, mehrsprachig, vernetzt: Die Literatur der Kärntner SlowenInnen im Wandel (Nadregionalna, večjezična, povezana: Literatura koroških Slovenk in Slovencev se spreminja). Knjiga predstavlja rezultate znanstvenega projekta Inštituta za slavistiko Univerze v Gradcu »Dvojezična literarna praksa na Koroškem po ukinitvi literarne revije mladje (1991) in njen položaj v nadregionalnem interakcijskem literarnem prostoru«. Njeni avtorji so Felix Oliver Kohl, Erwin Köstler, Andrej Leben in Dominik Srienc. Vodja projekta je bil Andrej Leben, profesor za slovensko literaturo na Inštitutu za slavistiko univerze v Gradcu.

Ena bistvenih izpovedi monografije, obenem ta najbolj bode v oči, je, da slovenska literatura na Koroškem ni več nujno slovenska, temveč da je lahko dvojezična in celo večjezična. Zakaj vseeno ostaja slovenska literatura?

Andrej Leben: Zapleteno vprašanje. Bolj je vezano na posameznika – kdo piše, kaj piše, v katerem jeziku piše. To je izhodišče. Drugo vprašanje je, kam se posamezni avtorji, avtorice sami prištevajo, kakšno narodnostno, jezikovno ali drugo identiteto imajo. Ko govorimo o literaturi koroških Slovencev, se vprašanje pokaže v drugačni luči, kakor če govorimo o koroški slovenski literaturi. Slovenska literatura na Koroškem je bila nekaj samoumevnega do druge mladjevske generacije, potem se je začelo: kam uvrstiti Janka Ferka, ki se je prvi zavestno, brez predsodkov, pretenzij in posebnih namenov želel uveljaviti tudi v nemškem govornem prostoru? Pri Janku Messnerju je bilo še drugače, saj je šel s slovenskimi temami v nemško govorečo javnost, da ta izve, kaj se dogaja s koroškimi Slovenci, kakšne krivice trpijo. Prelom v smislu dvojezičnega pisanja je opaziti potem nekako od začetka 90. let naprej. Zanimivo je, da se je zgodil v času, ko je Jugoslavija razpadla, ko se je tisto, kar je bilo uveljavljeno – povojni red – začelo krhati. Za avtorje je bilo vse bolj pereče vprašanje, kaj sedaj z njihovo literaturo, kje naj se uveljavijo in nekaterim je bilo že takrat jasno, da je področje manjšine ozko, mogoče tudi preozko. Če hočeš doseči več bralcev, je treba menjati jezik. Nekateri so se odločili tudi iz strukturnih razlogov, ker so se koroški Slovenci od leta 1920 razvijali vedno v sklopu avstrijskih okoliščin, z vsemi pozitivnimi in predvsem tudi negativnimi posledicami vred. To ima seveda vpliv na to, kako deluješ, kje imaš kontakte, kje se literarno socializiraš.

Je literaturo koroških Slovencev laže umestiti v avstrijski literarni kontekst kakor v širše slovensko literarno okolje?

Ja, literarna praksa to kaže. To smo raziskovali tudi v knjigi in prej v projektu. Še sedaj zbiramo podatke, da vidimo, v katere kontekste sega literarna produkcija koroških Slovencev, ki ne nastaja samo na Koroškem, temveč tudi v Gradcu, na Dunaju, v Münchnu, včasih tudi v Ameriki in ni predvidljivo, kam bo še koga zaneslo. Kje objavljajo – tako v knjigah kakor v revijah, kje nastopajo, s kom nastopajo, kakšna so sodelovanja? Potem vidimo povsem jasno, da so samo redki prisotni v Sloveniji, bodisi da tam izhajajo njihove knjige, bodisi da so tam nagrajeni, včasih imajo tudi javne nastope, včasih jih katera od revij ali dnevnikov intervjuva. In potem je že skoraj konec. Če primerjamo to samo s tem, kaj se dogaja v avstrijskem kontekstu, potem se vidi, kakšna razlika je to. Veliko avtorjev ostane tudi regionalnih. V glavnem smo se z našo raziskavo usmerili na mlado generacijo, ki je nastopila po letu 2000. S temi avtorji se odpirajo novi kon­teksti. 

Felix Oliver Kohl, Erwin Köstler, Andrej Leben in Dominik Srienc
Überregional, mehrsprachig, vernetzt: Die Literatur der Kärntner SlowenInnen im Wandel
Praesens Verlag
ISBN: 978-3-7069-1115-3
34 evrov

Florjan Lipuš je leta 2004 ob prejemu Prešernove nagrade izrekel znamenite besede »Z jezikom smo ali nismo.« Danes pa literatura koroških Slovencev, kakor ugotavljate v monografiji, ne nastaja samo v različnih okoljih in kontekstih, temveč celo v različnih jezikih, predvsem v nemščini. Res je tudi, da je najbolj odmeven literarni produkt iz vrst koroških Slovencev v nemščini napisani roman Maje Haderlap Angel pozabe. Praksa torej demantira Lipuševe besede ali vendarle veljajo?

Treba je razlikovati med tem, kaj je literatura in kaj se dogaja na njenem področju, in tem, kar je narodnostno-politični kon­tekst. Za slovensko manjšino na Koroškem seveda velja, da je vse teže govoriti o koroških Slovencih, če bo slovenščina izginila. Manjšina sama je preko svojih glasnikov v zadnjih desetletjih vedno bolj izjavljala, da je jezik temelj, po katerem se skupina definira. Če ta osnova izgine, kaj potem ostane – smo še in potem mogoče nismo več? Za literaturo, mislim, da je to drugače. Lipuš si je tudi sam nekoliko oporekel, ker je vendarle poskušal pisati v nemščini, a je kratki poskus opustil. Očitno je tudi on imel literarno željo, da uporablja še drugi jezik, ki ga obvlada. Tiste, ki sedaj pišejo v nemščini ali predvsem v njej, lahko umestimo v koroški slovenski kontekst. Po mojem ni utemeljeno, da bi se jim karkoli očitalo glede rabe jezika, ker je to njihova stvar. Vse drugo pa so drugi diskurzi. S pristopom, za katerega smo se odločili, lahko vse te debate, tudi o rabi jezika, ne obravnavamo na esencialistični način, temveč na diskurzivni način, se pravi kot različna mnenja, različne pozicije. Kot nekaj, o čemer se debatira in kar se tematizira tudi v literaturi.  

Eno izmed izhodišč raziskave je bilo tudi, ali ima dvojezično literarno okolje posebnosti, zaradi katerih ga je mogoče obravnavati kot samostojen podsistem v nadregionalni povezavi. Kakšen je odgovor?

Samo v določenem segmentu. In sicer najbolj v tistem, ki se tiče literature v slovenskem jeziku. Pri čemer koroški slovenski avtorji niso samo koroški Slovenci, saj so tudi primeri, kot sta Amina Majetić ali Aljaž Pestotnik, ki sta oba bila literarno socializirana na Koroškem in v javnosti nastopata kot koroška slovenska avtorja. Najbolj stabilna je torej literatura, ki se piše v slovenščini – z avtorji, od katerih nekateri pišejo tudi v nemškem jeziku, z dvojezičnimi založbami in določenim recepcijskim poljem. Tudi glede literature, ki je napisana v nemščini, in glede dvo- ali večjezičnih knjižnih objav vidimo, da so pomemben temelj vendarle prav koroške slovenske oziroma dvojezične literarne institucije. Te pa so postale zanimive tudi za avtorje, ki s slovenščino ali dvojezičnim poljem sicer nimajo nobenega opravka, a tam objavljajo. To so lahko prevodi ali izvirna literatura, ki izhaja pri teh založbah. Seveda se spreminjajo tudi založbe, Mohorjeva je zdaj drugačna, kot je bila pred 30 leti, Drava je drugačna kot je še bila pred petimi leti. Stvari se zelo hitro spreminjajo, vsekakor pa je dvojezično literarno polje dodobra odvisno od akterjev, ki prihajajo iz slovenske manjšine oziroma so dvojezični. 

Literarno delovanje je odvisno tudi od prostora za objave, ki niso nujno knjižne. Danes Rastje kot antologija enkrat na leto objavi pisano cvetje, ki se nabere med letom, sicer pa je priložnosti razmeroma malo. Tudi v tedenskem časopisju jih skoraj ni, na primer.

Odkar ni več Mladja, ni več foruma in glasila, kjer bi lahko potekala literarna izmenjava in bi tudi tisti, ki niso v tako tesnem stiku s to literaturo, lahko videli, kaj se sploh dogaja. To manjka. Je pa tudi tako, da smo prej lahko govorili o pravih literarnih generacijah, z nekim skupnim ozadjem, bodisi s poznanstvi iz šole bodisi z določenim mentorstvom – danes tega ni več. So sodelovanja, ampak na individualni ravni, avtorji tudi skupaj napišejo kak tekst, recimo za gledališče, ali sodelujejo pri kakem knjižnem projektu. Kar pa manjka, je vsakdanji substrat, da bi avtorji lahko redno objavljali. Če je bila nekoč objava vsake knjige praznik, je sedaj že bolj prazničen dogodek, če koroška slovenska literatura izide v neknjižni obliki. V tednikih je tega res zelo malo, tudi ker je medijska situacija že dolgo razmeroma kritična. Za literaturo potem ne ostane veliko prostora.

Poseben razdelek pri literarnem ustvarjanju koroških Slovencev je v zadnjih desetletjih spominska literatura, ki je seveda bolj vezana na starejši rod. Kakšno mesto ste ji dali v raziskavi?

To je bilo eno osrednjih raziskovalnih področij, ker smo hitro ugotovili, da je največ sodelovanja med slovensko pišočimi z drugimi avtorji in akterji prav v tem sklopu. Skoraj ni drugega literarnega konteksta, ki bi izzval toliko dejavnosti. To se dogaja seveda že dolgo. Lahko bi šli nazaj do začetkov prevajanja koroške slovenske literature v nemščino do avtorjev, ki so bili zastopani s svojimi teksti v avstrijskih antologijah, kakor recimo Florjan Lipuš s Škornji, z zgodbo o Peršmanovini. To besedilo je postalo paradigmatični tekst za sprejemanje koroške slovenske literature s strani avstrijske javnosti, ki se je zanimala za literaturo tega prostora. Zanimanje za pričevanja in pričevanjsko literaturo je ostalo in se poglobilo, kar kaže tudi na to, kakšni deficiti so na tem področju. Ne, kar se tiče spominske literature na slovenski strani, temveč glede skupnega spominjanja. To je eden izmed glavnih razlogov, da so projekti na temo druge svetovne vojne tako tehtni in vzbudijo toliko javne pozornosti – še posebej, odkar je Peter Handke pred skoraj dvajsetimi leti ljudi pozval, naj berejo Prušnika, Kokota in Kolenika. S tem se je začel val nove spominske literature, ki jo je izdajala Drava, potem še drugi. Sedaj seveda ni več veliko novih avtorjev, ki bi napisali svoje vojne spomine, po drugi strani pa tudi Florjan Lipuš in Maja Haderlap, avtorja, ki sta v koroškem slovenskem kontekstu in zunaj njega najbolj vidna, uporabljata to tematiko v svoji literaturi, kar ji daje dodatno težo.

Sklepna ocena? Literatura koroških Slovencev se še ustvarja, ampak s takimi vatli, kakor smo jo nekoč merili, in s takimi očmi, kot smo jo včasih brali, v prihodnje ne bo več šlo?

Ja, stara merila so kratko malo preozka. Je toliko različnih avtorskih poetik med mladimi in tudi med starejšo generacijo se kdo presenetljivo pojavi s knjigo, bodisi pesniško ali prozno. Vse to gre v svojo smer. Pri mladih koroških avtorjih je seveda opaziti, da tematika, ki je bila značilna za vse mladjevske rodove, stopa močno v ozadje. So pa z njo tako ali drugače povezani, tudi če so ustvarjalni na več umetniških področjih – tako kot Nikolaj Efendi, ki je izdal album s partizanskimi pesmimi v slovenščini, sicer pa piše nemške bralne drame, ki jih izdaja v samozaložbi na Dunaju. Mladi avtorji se znajdejo. Bodisi da uporabljajo elektronske kanale, da si jih sami ustvarijo ali pa da so jim odprte uveljavljene avstrijske in druge založbe.

Iz rubrike Kultura preberite tudi