Kulturni teden koroških Slovenk in Slovencev, ki ga manjšinski biro koroške deželne vlade od vsega začetka prireja skupaj s SPZ in KKZ, se vsakič odvija v sodelovanju s to ali ono koroško občino. Prvotno je bilo zamišljeno, da bi kot gostitelj prišle v poštev samo občine z enojezičnega predela koroške dežele. Medtem pa so kot soprireditelj vabljene s strani manjšinskega biroja tudi dvojezične občine – tokrat občina Žrelec.
Žrelec povezujemo z zbirališčem za pregnane slovenske družine aprila 1942. Župan Christian Orasch, ki je po-zdravil udeležence slavnostnega odprtja Kulturnega tedna tudi v slovenščini, pri tem ni najbolj srečen. Po njegovem mnenju gre pri tem za nesporazum. V svojem govoru je poudaril: »Občina Žrelec ni identična s taboriščem nacističnega rajhsarbajtsdinsta, zbirališča izseljencev. Korektno bi se moralo glasiti taborišče ob Ebenthalerstraße (Žrelska cesta), ki je bilo na območju mesta Celovec.« Neglede na to je žrelski župan izrazil svoje sočutje s slovenskimi pregnanci iz žrelske občine. Enako velja za slavnostnega govornika Petra Kaiserja. Omenil je, s kakšnimi težavami so se morali izseljenci boriti, ko so se vračali na svoje domove. Hkrati je poudaril, da je treba skrbeti za čim bolj učinkovito posredovanje dvojezičnosti v elementarni pedagogiki. Nadalje je napovedal, da bo avstrijska veleposlanka v Ljubljani Ellison-Kramer za letošnji avstrijski nacionalni praznik (26. oktobra) povabila deželo Koroško v Ljubljano, da se obširno predstavi v slovenski prestolnici.
Še posebej spodbuden za prihodnost je bil dvojezični nastop ljudske šole Podkrnos pod vodstvom Sare Krištof – medtem ko je SPD Radiše z otroškim in mladinskim ter z mešanim zborom dostojanstveno po-skrbelo za prikaz žrelske občine kot živete dvojezične. Zelo zanimiv je bil tudi govor Tomaža Ogrisa MISLI - Dotiki brez strahu, katerega izvlečke objvljamo na posebnem mestu.
Več slik najdete tukaj: Povezava
Pred petdesetimi leti smo doživeli razburkano obdobje. Vihravi dogodki okrog postavljanja in odstranjevanja dvojezičnih krajevnih tabel so ogrožali mirno sožitje nemško in slovensko govorečih Korošic in Korošcev. Hkrati so potekala pogajanja in priprave za reformo občinskih struktur na začetku leta 1973. Občini Medgorje in Radiše naj bi bili razpuščeni; vmes se je govorilo celo o tem, da lahko prizadene enaka usoda tudi Žrelec tako kot Vetrinj, Trdnjo vas in Golovico.
Okvirni pogoji za dalekosežne strukturne spremembe so bili vsekakor neugodni. V čustveno naelektrenem vzdušju je bilo treba izvesti številne pogovore in pogajanja. K sreči so bile na vplivnih položajih izkušene in razsodne osebnosti. Takratni župani Ernst Dobernigg v Žrelcu, Ludvik Ogris na Radišah in Ciril Puaschitz v Medgorjah so se pametno in obzirno prizadevali, da bi prišli v zapleteni situaciji do rešitev in rezultatov. To ni bil čas za uveljavljanje stališč in razkazovanje osebnih nečimrnosti. Najti je bilo treba dobre argumente namesto bojevitih gesel. Po ne ravno navdušeno sprejeti združitvi občin se je polagoma lahko pričelo plodno sobivanje.
Ob mnogih pogovorih in posvetih sem se kot mlad človek veliko naučil. Govoriti drug z drugim, tudi z razumevanjem za mnenja, ki se niso ujemala z lastnimi, z medsebojnim spoštovanjem so postale bojazni in strah pred dotiki vse manjši in raslo je zaupanje. Kajpada so se le delno uresničili nekateri upi in pričakovanja, ali pa sploh ne.
Pred združitvijo občin so imeli Žrelec 3416, Medgorje 877 in Radiše celo le 454 prebivalk in prebivalcev. Po vaseh na pobočju vzhodnih Gur se je širila bojazen, da v centru obrobja ne bodo dovolj upoštevana ali da jih bo večina povozila. V dolini pa je bila za nekatere neznosna predstava, da naj bi Žrelec odslej veljal za dvojezično občino, čeprav je bilo v vsakdanjem govoru mogoče najti le še redke sledi slovenske govorice.
Slovensko prosvetno društvo Radiše je domnevno najstarejše še obstoječe društvo v občini. Obdobje od leta 1904 naprej je prineslo za člane in sodelujoče podvige in padce, bili so čudoviti in strašni časi. Prenekatere želje in zahteve se niso uresničile. Zato so se navadili, da enostavno izvršijo določene namere, namesto da bi tarnali, prosili, zahtevali in se borili. Svetal primer je Kulturni dom Radiše, ki so ga zgradili in ga še oskrbujejo srčni ljudje z lastno iniciativo in samopomočjo. Vmes je to postala ugledna hiša srečanj, kamor ljudje radi zahajajo. Le redkim še ni povsem uspelo prekoračiti praga. ( ... )
Zaželeni ali pričakovani nadaljnji obstoj slovenskega pogovornega jezika vendarle povzroča nekatere skrbi. V Žrelcu, Podkrnosu in večidel tudi v Medgorjah je živa dvojezičnost ugasnila in celo na Radišah je na umiku. To lahko eni obžalujemo, drugi se mogoče veselijo, obrniti razvoja ne bo mogoče. Prizadevanje, da bi ohranili ostanke kulturnega izročila nekako vidne in slišne, dobiva občasno muzejski značaj. Preteklost nas zanima in očara. Povrniti stare čase bo le težko mogoče.
Neredke družine poskušajo ohraniti ali ponovno oživiti dvojezičnost s tem, da dovolijo otrokom v šoli učenje nemškega in slovenskega jezika. Tako pridobljeno jezikovno znanje je dragoceno za umski razvoj mladih ljudi. V vsakdanjem življenju družin, vasi ali naselij ima le malo učinka, kajti premoč jezika večine je velika. Dognano je, da usvajanje jezika lahko posebno dobro uspeva skupaj s starši, sestrami, brati in da je otrok s štirimi leti brez nadaljnjega lahko dvo- ali večjezičen – na ravni starostne stopnje pač. Dragocena osnova za nadaljnje učenje jezikov je s tem ustvarjena. Jezikov se učimo, če jih slišimo, govorimo in pozneje beremo in pišemo. Če to v otroškem varstvu, vrtcu ter v izvenšolski oskrbi ni mogoče, nastanejo deficiti.
V Žrelcu in preko njega sem znan in razvpit, češ da sem »fejst Svovejnc«. Ne bom se pretvarjal, kajti priznavalci so slej ko prej zaželeni. Pot pa je bila in je na določenih odsekih utrudljiva. Rad jo hodim, ker je obogatitev. ( ... ) Ugledu ne škoduje. Pri prijateljih, sosedih in znancih lahko naletiš celo na občudovanje, ker lahko marsikaj razložiš, kar si sami ne znajo več pojasniti.
(...) Medkulturno sožitje in jezikovna pestrost nas v rastočem Žrelcu postavljajo pred nove izzive. V preteklosti sta začrtala le oba deželna jezika dozdevne ali resnične razlike. Vendar kulture zaobsegajo skupek življenjskih navad in od jezika neodvisnih možnosti medčloveškega občevanja. To se je spremenilo in spreminja tudi nas, pa naj nam je prav ali ne. Celo v družinah nastajajo s prijateljskimi odnosi, partnerstvi ali poroko pisani vzorci sobivanja in jezikovnih odnosov. Ostro nacionalno ograjevanje postaja čedalje težje. Na koncu je bolj kot kdaj koli odločilno, da je pomembno predvsem to, da si človek. Dober človek!
Iz rubrike Kultura preberite tudi